"Ker duhovno sestradanih ljudi Cerkev ni znala nahraniti, so se mnogi obrnili drugam"

Zakaj joga vendarle ni tako nedolžna, kot ljudje menijo, in kdo je "glavni krivec", da se je razvila t. i. koktajl religija?

Boštjan Hari pripada mladi generaciji teologov. Leta 2016 je na teološki fakulteti v Ljubljani magistriral iz primerjave pojma odrešenja v krščanstvu, vzhodnih filozofijah in new ageu. Danes vodi različne seminarje za osebnostno in duhovno rast, notranje ozdravljenje, predava na različnih dogodkih predvsem na temo ezoterike in novodobne duhovnosti, kot sodelavec pa deluje v okviru zavodov Kerigma. Je tudi avtor knjige Božja ljubezen odpušča in ozdravlja.

Foto: aleteia.si (Barbara Oprčkal)

Danes veliko kristjanov posega po t. i. vzhodnjaških verskih praksah, a se ob tem ne zavedajo, da krščanstvo in ezoterika ne gresta skupaj. Zakaj je tako?

Razlog se po mojem mnenju skriva v tem, da še niso spoznali, doživeli, izkusili Božje ljubezni. Niso se še osebno srečali z Jezusom Kristusom. Njihov duh "išče", je nemiren, lačen, hrepeni po resnici, notranji umiritvi …, a do tega ne pride, dokler ne spoznajo, da njihov um, duha, lahko nahrani le beseda Boga.

Večji del krivde, zakaj mnogi tavajo v omenjenih praksah, je v nas teologih, katehetih, oznanjevalcih. Umujemo, modrujemo, leporečimo, namesto da bi ljudem dali živega Jezusa, Učitelja in Odrešenika. Ker se njihov duh ne (na)hrani ob naši "besedi", ker jim ne damo "recepta", s čim naj ga hranijo, gredo drugam.

Če mi ne gorimo, kako bomo druge vžgali, če mi ne znamo moliti, kako bomo druge učili moliti? Če mi ne znamo premišljevati, kako bomo druge učili premišljevanja? Premalo se ukvarjamo s premišljevanjem Božje besede. Pater Pij je rekel, da "s preučevanjem knjig Boga iščemo, s premišljevanjem ga pa najdemo".

Krščanska meditacija je preveč zanemarjena v krščanskih krogih in posledice so več kot očitne, saj je "kristjan, ki redno ne premišljuje, podoben prvim trem tlom iz prilike o sejalcu" (KKC 2707). To pomeni, da ne obrodi nikakršnih sadov. Potem so tu še zakramenti, za katere mnogi ne vedo, kaj je njihov namen in kaj naj z njimi. Ko bomo krščenim približali zaklade, ki jih je Kristus dal svoji Cerkvi, bodo kmalu opustili nekrščanske prakse, saj se bo njihov duh začel resnično nasičevati.

Joga je ena izmed bolj priljubljenih praks tudi v Sloveniji. Predvsem zato, ker je na nek način predstavljena kot način vadbe in ne duhovne izkušnje. Je joga škodljiva za življenje kristjana?

Joga se na Zahodu običajno predstavlja kot telovadba. Eden od razlogov, zakaj so jogijske vaje prišle v vrtce in šolo, je, da so zahodnjakom predstavljene kot nadgradnja razteznim vajam pri urah športne vzgoje. Nekateri imajo jogo celo za "znanstveno" tehniko. Ko nekaj na Zahodu "prodajaš" pod nazivom "znanost", boš hitro dobil privržence.

Joga je duhovna, verska praksa, odrešenjska tehnika znotraj hinduizma, je duhovna filozofija, ki na svet, življenje, človeka, Boga gleda popolnoma drugače kot krščanstvo. Za kristjana je celotna joga (8-stopenjska) nesprejemljiva in vsekakor škodljiva, saj se prek njenih tehnik posameznik odpira ezoteričnemu in tudi okultnemu svetu.

Pri tem kristjan krši prvo Božjo zapoved, ki med drugim pravi: "Ne imej drugih bogov poleg mene …" Posameznik se namreč prek izgovarjanja manter, dihalnih, telesnih in meditativnih tehnik povezuje oziroma staplja z indijskimi božanstvi. Cilj joge je zlitje oziroma zedinjenje z njimi.

Negativne posledice se pri nekaterih kristjanih kažejo v tem, da jih izkušnja prakticiranja joge počasi odvrača od molitve, Kristusa, zakramentov, pri marsikom pa trpijo tudi medosebni odnosi. Kajti dosledno sledenje filozofiji joge lahko posameznika vodi v izolacijo od odnosov. Smemo reči, da lahko joga človeka vodi v duhovni narcizem.

Kako lahko človeku, verniku škoduje nekaj, za kar niti ne ve, da je duhovno oz. prakticira samo vadbo in ne duhovne perspektive?

V praksi vidimo, da verniki, krščeni, ki so deležni daru Svetega Duha, Božjega življenja, pogosto veliko bolj trpijo kot pa nekrščeni, potem ko se (ne)hote, odpirajo raznim duhovnostim, ki niso skladne s krščanstvom. Krščeni je tempelj Svetega Duha. S krstom pripada Sveti Trojici. Ko začne ta tempelj onečaščati, omadeževati s povezovanjem, odpiranjem raznim duhovnim silam iz okultnega sveta, pa čeprav nehote in nevede, prej ko slej začne doživljati neke skrivnostne duhovno-telesne-psihične napade, stiske. To se sicer dogaja tudi nekrščenim.

Bolje je, da vernik ohranja distanco do prakticiranja telesnih vadb, ki so znotraj nekaterih nekrščanskih filozofij, duhovnosti. Brez teh vadb vernik nikakor in v ničemer ne bo prikrajšan, saj ima znotraj fizioterapije in krščanskega razodetja vse, kar potrebuje za dobro in polno življenje.

Česa vse se še poslužujemo, da bi dosegli pomiritev, srečo, odrešitev, pa ni v skladu s krščanstvom? Katere prakse so najpogostejše?

Zelo popularne so najrazličnejše meditacije, ki temeljijo na hindujski oz. budistični filozofiji, npr. zen in transcendentalna meditacija. Tu so še najrazličnejše alternativne oblike zdravljenja, ki imajo svoje korenine v tantričnem sistemu čaker, bioenergija, reiki, či gong, channeling (kanaliziranje), kristaloterapija …

Pogosto v današnji družbi govorimo o t. i. koktajl religioznosti. Vsak želi oblikovati religijo po svojem okusu, zakaj prihaja do tega?

Individualistična družba pomaga hraniti nenasiten človekov egoizem. Mnogi mislijo, da ne potrebujejo verske institucije, avtoritete, posvečenih oseb (duhovnikov), ker zmorejo priti do duhovnih dobrin, blagoslovov sami. Ne potrebujejo drugega, skupnosti. Boga si izbirajo po svoji volji, lahko ga kadarkoli zamenjajo, iz religij jemljejo določene pojme in elemente ter jih med seboj mešajo in interpretirajo po svoje. Naredijo si tako, da jim je prav, da jim paše.

Njihova duhovnost je pogosto protislovna, zmedena, nejasna, brez "repa in glave". Posledično so ti ljudje "razštelani", izgubljeni, dezorientirani, saj ne hodijo po eni poti. Za njih je vse relativno, ne obstaja absolutna resnica.

Eden od razlogov za koktajl religioznost je, da Cerkev na zahodu po padcu zadnjega -izma (komunizma) ni odgovorila na duhovne potrebe ljudi. Duhovno sestradanih ljudi ni znala nahraniti, zato so se mnogi obrnili drugam, žal tudi k magičnim praksam.

Potem so tu še slabe izkušnje posameznikov z nekaterimi predstavniki Cerkve, najrazličnejši škandali, in vse to je pripomoglo, da je marsikdo zapustil oz. se oddaljil od Kristusovega nauka. Ker njihova vera ni slonela na Kristusu, ampak na predstavniku institucije, ki je le človek, so ob njegovem "padcu" naredili križ ne le nad Cerkvijo, ampak tudi nad Jezusom samim.

Zakaj je vse drugo za današnjega, zlasti zahodnega človeka očitno bolj privlačno kot krščanstvo?

Ker krščanstva v resnici ne pozna. Marsikdo ga pozna le prek medijev oz. okolice, ni pa se srečal z njim pobliže. Od nas kristjanov je odvisno, da ljudem omogočimo in pomagamo, da se s Kristusom srečajo osebno, da ga spoznajo in doživijo v molitvi, Božji besedi, zakramentih.

Kako bi ljudem pojasnili in jim pokazali, da v krščanstvu lahko dobijo vse, kar potrebujejo?

Človeka najbolj osrečuje dober odnos z drugim. Bolj ga osrečuje "dajanje kot prejemanje", pa naj bo to čas, poslušanje, delovna ali finančna pomoč. Občutek, ko nekomu pomagaš iz ljubezni, je neprecenljiv.

Človekov "jaz" se ob tem ves čas bori proti dajanju oziroma darovanju, ker se boji, da bo zmanjkalo zanj, pa naj bo to čas, denar … zato se mora človek vedno boriti proti lastnemu "jazu". Človek je odnosno bitje in svojo srečo, izpolnitev, uresničitev lahko doživlja samo v odnosu z drugim/Drugim. Nobena materialna stvar ga ne more tako globoko osrečiti kot oseba, sočlovek in osebni Bog.

Intervju je nastal za spletni portal aleteia.si

Vir: aleteia.si