Foto: osebni arhiv.

INTERVJU – Boštjan Hari

Pridi, Gospod Jezus in obrni nas k sebi!

BOŽJA BESEDA: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,19–20).

Kako bi se opisal v petih stavkih?

Sem oseba, ki uživa v svojem delu. Rad imam resnico, pogum in iskrenost. Sem poročen in oče osemmesečnega fantka. Moja velika želja in strast je, da se evangelij oznani vsem ljudem, da se pri tem uporabijo vsi možni kanali in sredstva, da bi ga ljudje lahko slišali. Boli in žalosti me, kadar se to ne počne, ko se resnice ne govori, predvsem pri oznanjevanju katoliškega nauka. V prostem času se zelo rad gibam, igram košarko. Ne maram mlačnosti, dvoličnosti, strahopetništva.

Si bil od nekdaj tako goreč, veren, pobožen, pravoveren kristjan, kot te poznamo danes?

Goreč sem po naravi. Imam vročo prekmursko kri po očetu 😉. To, kar me pritegne, privlači, počnem s strastjo. Moja krščanska gorečnost se je začela pri 16 letih in upam, da bo trajala do zadnjega diha. Pred tem sem se malo oddaljil od Cerkve, a vere v Boga nisem nikoli izgubil. Vedno sem verjel, da Bog je. Nisem pa bil zanj goreč, dokler nisem izkusil njegove dobrote in ljubezni.

Kje in kdaj te je našel Gospod, kakšna je tvoja izkušnja?

Ko gledam nazaj, lahko rečem, da me je Bog osvajal dlje časa. Motivacija, da sem se mu pustil najti, pa je bilo dekle, v katero sem se zatrapal do ušes (smeh). Ona je bila motiv, da sem se odločil za spremembo načina življenja, za to, da sem se vrnil k Bogu in v Njegovo Cerkev, šel po dolgih letih k spovedi, pričel več moliti, prebirati Sveto pismo, se ogibati greha … Prijatelj, ki je globoko veren, mi je večkrat pripovedoval o Bogu in njegovi ljubezni do nas. Jasno mi je tudi povedal, da blagoslova v mojem življenju ne bo, če bom naprej živel kot do tedaj, če ne bom spremenil načina življenja. To me je pritegnilo in rad sem ga poslušal. A šele, ko sem začutil v sebi, da potrebujem Božjo pomoč, sem se odločil za spreobrnjenje in za to, da dam Bogu možnost, da se mi dokaže in mi pomaga. Neko dekle je bilo torej razlog za moje spreobrnjenje in Bog se mi je kmalu dal spoznati.

Katera Božja beseda ali odlomek te trenutno najbolj nagovarja?

Več besed in odlomkov me nagovarja. Mogoče bi sedaj izpostavil 4. poglavje Markovega evangelija, kjer Jezus govori o sejanju Božje besede in nas spodbuja, naj jo tudi mi sejemo. Če je ne bomo sejali, ne bo njegovega semena v dušah ljudi in posledično ne bo nič resnično dobrega zrastlo. Katoličani smo se preveč ujeli v past in miselnost, da moramo evangelij oznanjati le z zgledom. Mislim, da je k temu delno pripomogel lažni citat, ki ga pripisujejo sv. Frančišku Asiškemu, ki naj bi rekel: »Vedno oznanjaj evangelij, ko/če je potrebno z besedo.« Tega sv. Frančišek nikoli ni izrekel in se mu dela velika krivica. Nasprotno, on je Jezusa vzel tako zares, da je evangelij oznanjal ne le ljudem, marveč tudi vsemu stvarstvu, npr. živalim itd. Jezus ni nikjer rekel, naj evangelij oznanjamo z zgledom, ampak nam je zapovedal, naj ga oznanjamo vsemu stvarstvu in učimo vse ljudi, kar koli nam je zapovedal, ter naredimo vsakega človeka za njegovega učenca. Seveda je zgled pri tem ključen, sicer se nihče ne bo spreobrnil, a samo zgled je veliko premalo. Moj zgled sočloveku ne bo prinesel odpuščanja grehov, spoznanja evangelija in splošno Božjega nauka, milosti, ki jo Bog deli po zakramentih itd. Moja prijaznost in dobrota ne bosta prinesli ljudem spoznanj glede resničnega dobrega in zlega. Ljudje morajo slišati evangelij, ki človeku prinaša rešitev, osvoboditev od oblasti, sužnosti zla, prinaša konkretno spremembo v življenje, nadnaravno moč proti zlu in celo nadnaravno življenje. Evangelij je namreč Jezus sam, učlovečena Božja Beseda. Evangelij prinaša človeku, ki ga sprejme zares, mu zaupa in se začne zanašati nanj, pravo revolucijo, dobesedno novo življenje, zato si moramo prizadevati, da ga oznanjamo tudi z besedami. Če pogledamo Jezusa, lahko beremo, da je hodil od vasi do vasi, iz shodnice v shodnico, iz kraja v kraj in povsod oznanjal ljudem evangelij. Tega katoličani niti približno danes ne počnemo, zato pa je toliko teme, zla, nevednosti, nemoralnosti, norosti, izgube zdrave pameti, pomanjkanja smisla življenja ipd. okrog nas.

Kaj te nagovarja pri karizmatični prenovi in česa bi si želel še več?

Pri karizmatični prenovi me nagovarja, da si prizadeva v polnosti delati to, kar je naročil Jezus. Kaj mislim pri tem? Jezus je svojim učencem naročil, naj oznanjajo evangelij, naj molijo za bolne in jih ozdravljajo v Njegovem imenu (ozdravlja v bistvu Jezus sam), naj izganjajo zle duhove iz ljudi, in to počne karizmatična prenova v svetu. To bi v resnici morala delati vsaka župnija. Imeti bi morala ekipo, ki bi se s tem ukvarjala. Vsak katoličan, ki obiskuje nedeljsko mašo, bi moral biti temeljito poučen o teh rečeh, a žal smo svetlobna leta daleč od tega. Karizmatična prenova se ne boji Svetega Duha, njegovih darov in karizem, ampak je odprta Zanj in zanje.

Od karizmatične prenove v Sloveniji bi si želel, da bi bilo morda manj skupin in te kvalitetnejše. Želel bi si, da bi srečanja (tedenska ali mesečna) v skupinah Prenove ponujala zelo dobro, kvalitetno slavljenje Boga, ki te vodi v čaščenje, zelo dobro biblično poučevanje in na koncu molitev za najrazličnejše potrebe ljudi. Prvega in drugega zelo manjka v večini skupin, ker mnogi animatorji niso usposobljeni za to. Mislim, da bi si morala KKP bolj prizadevati za to, da bi se voditelji in animatorji izobraževali po škofijah. Kakor duhovnikom manjka trajna formacija, v kateri bi se poglabljali v veri, manjka tudi mnogim voditeljem/animatorjem skupin. Včasih slišim ali opazim, da je med nekaterimi animatorji preveč tekmovanja in komolčarstva, kar je odraz duhovne nezrelosti. Tudi glede karizem opažam, da mnogi niso dovolj dobro poučeni. Mnogi hlepijo po daru ozdravljanja, da bi s tem bili bolj znani, prepoznavni. Ob tej priložnosti bi glede karizem želel reči tole: ko sv. Pavel govori o njih, nikjer ne govori, da jih Bog daje posamezniku v trajno last. Bog daje posamezniku določeno karizmo v točno določenem trenutku za točno določeno osebo in točno določeno stvar. Ne v trajno last. Ko prek naše molitve nekoga ozdravi, pomeni, da nas je Sveti Duh uporabil in nekoga On sam ozdravil po naši molitvi. In to ne pomeni, da bo ozdravil odslej vsakogar, za kogar bom molil. Veliko je neznanja in napačnega razumevanja na tem in še mnogih drugih področjih. Še ogromno reči bi izpostavil, a te niso za vsa ušesa in oči (smeh). KKP bi si morala prizadevati, da so temeljni seminarji v vseh župnijah po Sloveniji in potem tudi nadaljevalni seminarji tam, kjer je mogoče. Tudi glede financiranja bo morala temeljito spremeniti nekatere stvari, kajti na prostovoljni ravni kvalitete ne bo, pa tudi ljudje tega ne cenijo preveč. Ko mora človek nekaj plačati ali prispevati, to bolj ceni. Služenje ljudem z molitvijo in zakramenti ne sme biti plačljivo, kajti milosti se ne zaračunava (Bog ne daj), poučevanje pa so lahko. To spada v učiteljsko službo. Vsi vemo, kaj vse ta služba zahteva (pripravo, lastno izobraževanje …). Za dobro evangelizacijo se morajo nekateri profesionalno ukvarjati s tem in od tega tudi živeti. Kaže, da tu karizmatična prenova trenutno nima vizije ne poguma niti drugega, kar spada k temu, da kaj spremeni.

Deset let po diplomi lahko že bolj objektivno oceniš ljubljansko teološko fakulteto oz. študij na njej. Česa je bilo preveč in česa premalo, glede na praktične duhovne potrebe v vsakdanjem življenju.

Deset let je od prve diplome, od druge je le sedem, če se prav spomnim 😊. Vsekakor je bilo premalo ur namenjenih teologiji, predvsem bibličnim in dogmatičnim predmetom. Premalo ali skoraj nič ni bilo izbirnih predmetov, po katerih bi se seznanjali z zmotami in zablodami, ki so v svetu. Kaj šele, da bi študij dajal praktično znanje, kako ljudem pomagati, ko so čustveno ranjeni in pod vplivom zla. Ko danes gledam nazaj, lahko rečem, da mi je Teološka fakulteta dala temelje in mnogo uporabnega znanja o veri. Za vse to sem hvaležen in cenim. Po drugi strani pa, kot rečeno, bi lahko bilo več izbirnih predmetov, po katerih bi se lahko poglabljali v vsebino naše vere. Manjkali so predmeti, kot so npr. apologetika, vera in zdravje, odrešenjska moč zakramentov in molitve, new age, vzhodnjaške filozofije, sodobne duhovne ponudbe na zahodu … Ogromno tem imam v glavi, ki se mi zdijo zelo aktualne, a jih ni bilo. Z mnogimi od teh se zadnja leta ukvarjam, ko jih proučujem in nato predavam. Meni osebno se je zdelo preveč filozofije, a žal tako mora biti, glede na kurikulum. Diplomirani teolog ni usposobljen za to, da bi lahko praktično pomagal ljudem. Ni niti evangeliziran. Upam, da se bo to kdaj spremenilo.

Si pobudnik in ustanovitelj zavoda Kerigma. Zakaj zavod in čemu Kerigma?

Nisem ustanovitelj našega zavoda, pobudnik pa 😊. Pridružil sem se mu kasneje, ko so iskali voditelja bibličnih skupinic. Po nekaj letih delovanja v njem sem postal njegov sodirektor. Zavod Kerigma ima v temelju eno samo željo, tj. evangelizacija. Želimo si širiti Božji nauk, ki je zaupan Cerkvi. To poskušamo z vodenji bibličnih tečajev figulus (Spoznavanje Boga), z mesečnimi srečanji Vera in zdravje, ki izven poletnega časa potekajo v nekaterih krajih po Sloveniji, z vikend seminarji na temo Notranje ozdravljenje, Zdravje in Bog, Kako moliti, da je Bogu všeč in nam v korist?, Zakaj zlo in trpljenje, če je Bog dober?, romanji v Medžugorje, predavanji po Zoomu, knjigami … Želimo si, da bi čim več ljudi lahko slišalo, da je Jezusov nauk dober, bogat, smiseln, koristen, da dviguje kvaliteto življenja že na zemlji, ne le potem v nebesih. Na kratko: kako dobro, koristno in smiselno je biti kristjan, posebej katoličan, povezan z Bogom in njegovo Cerkvijo.

Trenutno stanje v Sloveniji na verskem, duhovnem, krščanskem, katoliškem področju?

Trenutno stanje se mi resnično zdi katastrofalno. Katoličani smo v Sloveniji, razen nekaj izjem, kot bi bili v katakombah – skriti, preplašeni. Praktično nas ni v družbi. Manjkajo nam pokončni, pogumni, trdni, razumni, resnicoljubni moški s hrbtenico, ki bi v politiki in Cerkvi udarili po mizi in spodbujali k jasnim spremembam, tj. spreobrnjenju. Manjkajo nam Janezi Krstniki. Teh nimamo ne med posvečenimi ne med verniki – laiki, rezen nekaj izjem. Janeze Krstnike pogrešam med škofi in duhovniki, kajti njihova beseda ima mnogo večjo težo v družbi kot recimo moja. Pri nas vlada mlakuža, in to se Bogu gabi, če se naslonim na Raz 3,16. V Cerkvi pri nas ne vidim niti ne opazim gorečnosti za duše, strastne želje, da bi na vse možne načine poskušali vernike še bolj približati Bogu in nevernike seznaniti z lepoto vere. Ni vizije, ni gorečnosti, ni poguma, ni resnicoljubnosti. Moj pogled je splošen, zato se opravičujem vsem, ki delajo drugače. Poglejmo le, kaj recimo župnije v Sloveniji ponujajo odraslim kristjanom, da bi se poglabljali v veri, in nam bo vse jasno. Kaj ponujajo poleg nedeljske maše? Koliko katehez z aktualnimi in koristnimi vsebinami je namenjenih odraslim? Koliko je izobraževanja v veri za odrasle? Jezus je oznanjal odraslim, otroke pa je objemal in blagoslavljal. Pri nas pa oznanjevanja odraslim praktično ni na župnijski ravni, razen ob nedeljah in večjih praznikih. Katoliška Cerkev v Sloveniji je v zelo slabem stanju. Potrebuje infuzijo, elektro šok, da se zbudi iz premočnega in preglobokega spanca. Poglejmo samo, kdo v Sloveniji od predstavnikov Katoliške cerkve jasno in glasno v javnosti govori resnico glede splava, evtanazije, agende LGBTQIA+ … Kdo kliče k spreobrnjenju? Tega praktično ni. Covid je razkril bedo, nevero in zablode katoličanov v Sloveniji. Namesto da bi prosili Boga, da se nas usmili, da nas spreobrne, spodbujali ljudi k spremembi in spreobrnjenju, smo po cerkvah molili, naj nam Bog priskrbi zdravilo oz. cepivo. V tej molitvi ni bilo kančka kesanja in priznanja grehov. To pomeni, da mi Bogu naročamo, kaj naj počne in kako naj nas reši iz tega stanja. To je povsem zgrešeno in antibiblično. Sadovi so pa že vidni.

Kako bi ocenil delo Sinode 2021–23 do sedaj? Je to že to ali naj raje še malo potrpimo in počakamo na nov projekt, skličemo svojo karizmatično konferenco, sinodo, zbor, shod …?

Zame bo sinoda resnična sinoda, ko se bomo škofje, duhovniki in pastoralni delavci dobili in se odprto pogovarjali. Ko bomo drug drugemu prisluhnili, pustili vsakemu, da izrazi svoje mnenje, poglede, ideje, predloge … in dobre ideje ter predloge takoj spravili v akcijo, ne čez eno leto, ampak isti dan. Dokler tega ne bo, zame to ni sinoda. V Sloveniji manjka odprtih in iskrenih pogovorov, poslušanja in sprejemanja konstruktivnih kritik. Opažam, da je zelo veliko nezrelosti in nesposobnosti za pravi dialog. Veliko je infantilnosti, zavisti in maščevalnosti. Manjka strahu Božjega. Resnice mnogi ne marajo; je ne želijo slišati. Resnica pa osvobaja in kaže pot v pravo smer, v svobodo. Zopet posplošujem, so svetle izjeme. Imam izkušnjo odprtega pogovora z dvema visokima predstavnikoma Katoliške cerkve, ki sta tujca, in ta dva pogovora sta bila nepozabna. Kot bi se pogovarjal z zrelim, svobodnim očetom, ki sta mu Jezus in njegov evangelij na prvem mestu.

Lahko skličemo tudi karizmatično sinodo in se pogovorimo.

Kakšna je tvoja vizija za prihodnja tri leta in prihodnjih trideset let (optimistični in pesimistični scenarij).

Brez nič ne bo nič. Če ne bomo zavihali rokavov in si začeli prizadevati, da se evangelij razširja, bodo morali naši zanamci začeti skorajda z ničle. Za stanje v Sloveniji nosim odgovornost jaz sam in vsi bratje v Kristusu. Da je med nami toliko teme, laži, zablod, nemoralnosti, imamo največjo odgovornost katoličani in za to bomo Bogu dajali odgovor. Ker si ne prizadevamo za oznanjevanje evangelija, delamo greh opustitve dobrega. To je resnica, ki si jo moramo priznati. Če bi katoličani delali vsaj polovico tega, kar nam Jezus naroča, bi bilo stanje popolnoma drugačno. Nisem ne optimist ne pesimist. Srčno upam, da se začnejo kmalu radikalne spremembe. Katoličanom bi morala biti največja prioriteta zveličanje duš. Upam, da bo vse več ljudi med nami, ki bi nas povezovali pravi cilji.

Poganska, 'nova doba vodnarja', miru, ljubezni in dobre komunikacije se nekako sprevrača v pravo nočno moro nemira, zamer, žalitev, jeze, obtoževanja, sovraštva, nasilja, upora, vojn, uživanja …

Res je, poganske prerokbe se ne uresničujejo, saj izvirajo od očeta laži. Ne obetajo se nam mirni časi, ampak to nam ne sme jemati poguma. Naša naloga je, da smo luč v tem svetu, še več, da edino Luč sveta, ki je Jezus, tudi oznanjamo in prinašamo svetu.

Prosim za molitev za bralce …

Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, prosimo te, usmili se našega naroda, spreobrni nas k sebi, razsvetli nam pamet, vstopi v naša življenja, vodi nas in uči. Daj, da bi čim več ljudi zahrepenelo po Tebi, da bi te začeli iskati. Vžgi ogenj svoje ljubezni v krščenih in jih naredi za goreče apostole svojega evangelija. Prosimo te, razlij svojega Duha na ves slovenski narod in na vse narode sveta. Odstrani temo iz našega srca in uma, da bomo videli resnico. Pomnoži in okrepi nam vero, upanje in ljubezen. Naj se v tvojem imenu dogajajo čudeži, znamenja in ozdravljenja. Hvala in slava Ti za vse!

Amen. Amen. Amen.

Hvala. Slavimo Gospoda!

Pogovarjal se je Janez Oblak.

Intervju je bil objavljen v tiskani reviji Prenova (september 2023)