Mnenje hrvaškega evangelizatorja Josipa Lončarja:

"Ena od najkoristnejših knjig za duhovno rast. Zakaj?"

Knjiga je zelo koristna, ker s svojo zasnovo pomaga bralcem, da določena že osvojena spoznanja uporabijo in razvijajo v svojem vsakodnevnem življenju. Ko beremo dobre krščanske knjige, smo nagnjeni k temu, da na osnovi tega, kar se nas je v njih posebej dotaknilo, sprejmemo določene odločitve, ki imajo v sebi bolj ali manj trdno voljo po realizaciji spoznanega. Moramo priznati, da nam to redko uspeva. Beseda, ki jo z veseljem sprejmemo v srce, kakor to Jezus lepo pojasnjuje v priliki O sejalcu, pogosto ne prinaša nikakršnega sadu, ker pride hudič in nam jo dobesedno iztrga iz srca (npr. z vsiljevanjem dvomljivih mislih o njej), lahko jo zadušijo zemeljske skrbi, ali pa enostavno ne more preživeti niti nekaj dni hitrega tempa življenja, z vsemi njegovimi potrebnimi in nepotrebnimi aktivnostmi. Zato smo nagnjeni, da vedno znova iščemo nova spoznanja, z upanjem, da bodo nekatera od njih končno obrodila otipljive sadove, ali pa smo celo prenehali z branjem in poslušanjem Božje besede. Knjiga V tvoji navzočnosti je zasnovana tako, da pomaga bralcu ohraniti, zadržati v srcu besede, ki so se ga dotaknile. Če te niso dobesedne Božje besede, tj. dobesedni navedki iz Svetega pisma, pa so vsekakor osnovane na njej, da bi prinesle Jezusov obljubljeni stoterni, šestdeseterni ali trideseterni sad. Če resnično ljubimo Jezusa, se bomo potrudili, da bomo varovali, ohranili, zadržali njegovo (biblično, evangeljsko) sprejeto besedo; tako nas bo ljubil tudi Oče in prišla bosta k nam in se naselila v nas (prim. Jn 14,23). Zasnova knjige na neopazen, nezaznaven način pri bralcu ustvarja določene navade, ki, ko so enkrat osvojene, prinesejo resnične sadove v duhovno življenje.

Osnovni namen knjige

Bog je z Jezusovim rojstvom prišel živeti na svet, prišel je v našo prisotnost. Pred Jezusom so morali verniki priti v jeruzalemski tempelj ali k preroku (maziljencu), da bi lahko uživali Božjo prisotnost. Svoje molitve so lahko izgovarjali Bogu, a niso mogli uživati njegove neprestane navzočnosti, niso se mogli z njim pogovarjati. Z rojstvom Jezusa Kristusa, z njegovo odrešenjsko daritvijo in Binkoštmi, se je začela nova doba, v kateri lahko uživamo Božjo navzočnost na najrazličnejše načine, in kar je še pomembneje, vselej kadar si tega zaželimo. Božja navzočnost se nahaja v razpoložljivosti Svetega Duha, ki smo ga prejeli pri krstu, in se nahaja v zakramentih (posebej evharistiji), Božji besedi, ljudeh, ki so napolnjeni s Svetim Duhom, kjer sta dva ali trije zbrani v Jezusovem imenu, v ubogih tega sveta, katerim lahko izkažemo usmiljenje ... Sveti Duh je neprestano v nas in nas ne zapušča niti takrat, ko se s svojimi grehi upiramo Bogu. Božja ljubezen nas nikoli ne zapušča. Bog je vedno navzoč in čaka, da se obrnemo k njemu, da se vedno znova, kakor izgubljeni sin, vračamo k Očetu. Že Sv. Avguštin je potarnal, da so verniki iz njegovega časa izgubili zavest o Božji navzočnosti in so, kakor ljudje stare zaveze, Božjo navzočnost iskali samo na določenih mestih in pri določenih osebah. To se ponavlja še danes pri nekaterih vernikih. Nekateri mislijo, da lahko vstopajo v Božjo navzočnost samo po zakramentih, ali da lahko Boga srečajo samo v posebej svetih ljudeh.

Knjiga bralca privede do spoznanja, da v Božjo navzočnost pridemo kadarkoli in kjerkoli, ko vso svojo pozornost (srce, dušo, um – prim. Mt 22,37) usmerimo na Boga (prisotna je v zakramentih, Besedi, v nas samih ...); ko umremo sebi, tj. ko se tako osredotočimo na Boga, da pozabimo nase in na svet, ki nas obkroža. V teh trenutkih se v nas osvobaja prisotnost Svetega Duha, ki vse naše bitje izpolnjuje s svojimi sadovi (Gal 5,22-23). Včasih je dovolj samo nekaj sekund prebivati v tej popolni osredotočenosti in usmerjenosti na Boga, da bi izkusili njegovo usmiljenje. To so trenutki, v katerih postajamo sveti, kajti svet v izvornem pomenu besede pomeni ločen, oddeljen; ločen od samega sebe, svetnega, profanega, zemeljskega, od svoje padle narave in padlega sveta, v katerem živimo, in vsajen, vcepljen v Boga. To so trenutki, ki nas resnično spreminjajo v boljše ljudi, ljudi, ki vse bolj hrepenijo po Bogu in vse resničneje ljubijo bližnje.

Knjiga ne uči o zakramentih, o Cerkvi, o občestvu vernikov, o križu, o molitvi, o mnogih drugih pomembnih resnicah vere, pa vendar je resničen sad druženja z njo to, da pridobivamo zavedanje o Božji prisotnosti v zakramentih, Cerkvi, v križu, molitvi ...; pridobivanje zavedanja o Božji ljubezni in skrbi za vsakega človeka. Knjiga nas vodi v navado prebivanja v Bogu in neprestanega iskanja Božjega obličja. Šele v Božji prisotnosti smo sposobni resnično živeti svoje krščanstvo. Molitev nam postaja to, kar je njen prvi namen: prebivanje v Božji prisotnosti. Ta potreba po prihajanju v Božjo prisotnost se z molitve prenaša na liturgijo (bogoslužje), ki nam postaja vrelec možnosti prihajanja v Božjo prisotnost. Iz molitve in liturgije se rojeva osebni odnos z Gospodom, rojeva se neprenehna želja za popolnejšim spoznavanjem Boga, rojeva se novi odnos do samega sebe in bližnjih.

Kako je knjiga nastala?

Avtorica je po nekaj letih služenja Bogu in ljudem doumela, da njeno služenje ni niti približno prineslo pričakovanih sadov, čeprav si je za to zelo prizadevala in se žrtvovala. Še poraznejše od tega je, da ni prineslo sprememb niti v njeno lastno življenje; ni prišlo do metanoje – spreobrnjenja padle narave v vstajensko naravo, spreobrnjenja mišljenja in delovanja, od razmišljanja in delovanja po človeško do razmišljanja in delovanja po Božje; sama je po vsem tem ostala neizpolnjena in prazna, čeprav Jezus obljublja življenje v polnosti. Odločila se je, da bo odšla v samoto, v kateri je začela zaznavati Boga. Začela je svojo pozornost usmerjati le nanj. V samoti je doumela, da ga v resnici ne pozna. Veliko je vedela o njem, z vsemi močmi se je trudila, da bi mu služila, a v samoti je doumela, da ga lahko osebno, intimno spoznava samo, če ga išče z vsem srcem, če preživi čas v njegovi navzočnosti/prisotnosti. Začela je premišljevati Božjo besedo. Ni je več brala samo z namenom, da bi se o Bogu kaj naučila, ampak da bi ga osebno spoznala; začela je doživljati Jezusovo obljubljeno polnost, obilje. V tem času ji je mama težko zbolela in želela ji je približati Boga po Božji besedi, in sicer na način, da ji je vsakodnevno pisala misli, ki so izšle iz njenega premišljevanja o Božji prisotnosti. Vedela je, da njena mati v zadnjih dneh od vsega najbolj potrebuje Boga.  Želela ji je pomagati, da bi pogumno, brez strahu ali občutka zavrženosti, vstopila v Božjo prisotnost. Zato je vsakodnevno združila nekaj bibličnih vrstic in na njihovih osnovah napisala svoje razmišljanje, na način, kakor da jih sam Jezus izgovarja. To je na njeni mami pustilo tako globok vtis, da se je pogumno odločila napisati razmišljanja za celo leto, in ta razmišljanja (zaobjeta so v tej knjigi) so postala blagoslov milijonom kristjanom širom sveta.

Kako brati to knjigo?

Zgodaj zjutraj, ko nas nič ne moti pri premišljevanju prebranega. Nekatera besedila je dobro prebrati večkrat skozi dan. Milijoni ljudi v svetu vsakodnevno objavljajo na družbenih omrežjih in pošiljajo po e-pošti dnevna razmišljanja, ki so v knjigi za vsak dan. Knjiga ni zamenjava za naše dosedanje druženje z Bogom v molitvi ali, Bog ne daj, v zakramentih, ampak je vsakodnevna spodbuda za iskanje Božjega obličja v molitvi, zakramentih in služenju bližnjim. Če jo zares doumemo, bomo opazili, da nas ravno na ta način globlje povezuje z Bogom, čeprav tega nikjer izrecno ne predlaga. Knjiga še zdaleč ne bo dosegla polnega učinka, če je vsaj enkrat ne preberemo v celoti, zaželeno pa bi bilo, da to storimo vsakokrat, ko zaključimo letni ciklus branja.

Komu je knjiga namenjena?

Vsem, ki na kakršen koli način potrebujejo Boga, posebno tistim, ki ga najbolj potrebujejo in se nahajajo v težkih življenjskih situacijah. Obstaja seveda določena kategorija vernikov, katerim bo knjiga največji blagoslov. To so tisti, ki želijo živeti po evangeliju Jezusa Kristusa, tisti, ki se želijo vsakodnevno (kot sveta mati Terezija) napolnjevati z Bogom, da bi ga na najrazličnejše načine dajali drugim; tisti, ki želijo živeti polnost življenja. To je mogoče le, ko smo v Božji navzočnosti. Knjiga ne zavrača in odpravlja ničesar, kar smo do sedaj imeli v odnosu z Bogom, marveč nam ta odnos razsvetljuje in vanj prinaša razsežnost intimnejšega osebnega druženja z Bogom v njegovi navzočnosti.

Knjiga je v obliki molitvenika in gre v malo večji žep ter v vsako žensko torbico. Brez dvoma je lahko velik dar za marsikoga, ki Boga ne pozna, ki se je oddaljil od njega, ima o njem napačne ali površne predstave, je v težki in na videz breizhodni situaciji.

Josip Lončar

Prevedel in priredil: Boštjan Hari

Vir: book.hr