Iz knjige Bil sem obseden. Kako sem bil osvobojen 27 legij demonov

… Vnetje srednjega ušesa je čudna bolezen. Preganjala me je v izmenjujočih se ciklih. Prišla je in slabo sem se počutil. Šla je in mislil sem, da sem ozdravel, toda potem se je spet vrnila.

Brat Ferro me je zleknil na hišni divan. Bojeval se je zoper bitnost, ki je ni poznal, a se je hitro predstavila.

»Sem tisti od vnetja srednjega ušesa,« sem mu rekel, ne da bi razumel, zakaj jaz izgovarjam te besede.

Vendar sem dobro vedel, to nisem bil jaz. Nekdo je govoril po meni.

Blizu mene je bila moja mama. Opazovala je brata Ferra, kako je položil samo prst na moje uho.

In jaz sem zavpil: »Vklenil si me v verige!«

Na prst je brat Ferro poškropil malo blagoslovljenega olja. Ta prst, to olje sta mi povzročala strahovito bolečino.

In v tistem trenutku sem bil ponesen drugam.

Ležal sem vodoravno, pol metra nad zemljo. Pred mano je bil odprt jašek. V bližini je bil ročaj metle. Ročaj je vstopal in izstopal iz jaška, ki se je nenadoma sprostil. In v celoti je prišel ven.

In potem se je vrnil tisti glas, ki je zmotil potrpežljivo delo brata Ferra: »Jaz sem glavar vnetja srednjega ušesa. Tu so tudi moji otroci!«

In jočejo, ti otroci. Za mano so. Jočejo, ker so prisiljeni bežati.

Premiki brata Ferra okrog mojega ušesa mi povzročajo bolečino. Občutim, kako njegovi prsti vstopajo v mojo glavo in izstopajo iz nje. Toda potem mi je mama povedala, da ni bilo tako: brat Ferro je konico prstov preprosto naslonil na mojo kožo.

In on, glavar vnetja srednjega ušesa, je tulil: »Baraba! Odhajam! Dolga leta smo bili tukaj! Baraba!«

In odšel je, za zmeraj. In z njim so iz vseh jazbin odšli njegovi domači. Po toliko letih sem bil spet dobro, bil sem svoboden. Nisem več imel vnetja srednjega ušesa.
Toda na poti so me čakale še druge ovire.

***

Pater Pereira se ni več obotavljal in me je vprašal: »Francesco, ali verjameš, da te danes morem osvoboditi?«

»Da, verujem,« sem odgovoril.

»Ali veruješ, da te Jezus danes more osvoboditi?«

»Da, verujem.«

»Ali veruješ, da te more osvoboditi moja molitev?«

»Ti imaš oblast, da moreš to storiti.«

»Si mož molitve,« mi je rekel. In začel je moliti nad mano.

Izgubil sem prisebnost. Z roko je udarjal po mojem trebuhu in molil. In potem me je s pogledom prisilil, da sem pokleknil.

Hudič je pobesnel: »Ne vem, kako si me prisilil, da pokleknem! Ne vem, kako je mogoče!«

»V Jezusovem imenu, pojdi proč!«
Toda hudič ni popuščal.

Pater Rufus Pereira je začel govoriti v tujem jeziku, v svojem jeziku, po indijsko. In jaz sem odgovoril ustrezno, v popolni indijščini, jeziku, ki ga nisem govoril nikoli poprej.

Boj je bil izenačen. Ton ukazovalen. Moji odgovori domišljavi in vihravi.

»Poberi se, v Jezusovem imenu!«

»Kaj? Tu so krvne zaveze! Krvne zaveze!«

Pater Pereira je zdaj spregovoril v angleščini: »Poberi se! Go out!«

Toda hudič ga ni poslušal. Klečal je, a ga ni ubogal. On, jaz nisva ubogala. »Ne grem. Tu so krvne zaveze! Tu smo satanisti!«

In v tistem trenutku se je pater Pereira ustavil. In rekel bratu Ferru in Danieli: »To je zapleten primer. Velik primer. Primer, ki ga je treba proučiti. Opravil sem petdeset tisoč eksorcizmov, toda podobnega primera nisem nikoli srečal. To je težak, težak, težak primer. Vsi italijanski primeri so težki, ne vem, zakaj, a je tako, toda ti si težji, veliko težji …«

***

Moje telo je bilo pretreseno kot nikoli prej. Drobovina, vsak živec, kost in mišica so drhteli kakor kabli visoke napetosti, ko teče po njih močan električni tok.

Satan se je temu eksorcistu uprl z dušo (svojo) in telesom (mojim). In našel je moč za odziv. Rekel je: »Far, tu so krvne zaveze, to sem ti že povedal! Zaveze, ki se ne smejo razvezati!«

»V Jezusovem imenu, odstopi!«

»Ne grem!«

»Jaz razlamljam te krvne zaveze, razlamljam jih v imenu Jezusa!«

In pri teh besedah sem začel kašljati. Kaplje krvi so se začele vzpenjati vzdolž mojega sapnika. In pljunil sem, izpljunil sem jih ven.

Satan ni hotel, toda jaz, Francesco, sem pljuval.

»Far, tukaj poveljujem jaz!«

»Poberi se, v Jezusovem imenu!«

»Far, tu so krvne zaveze, razumeš?«

»Sem že razumel, da je to korenina, toda zdaj se poberi!«

»Satanisti smo, številni satanisti. Združili smo se, sklical nas je Philippe, me razumeš? Nad tabo smo. Ti nisi niti škof. Mi pa smo kakor kardinali. Ne bomo se ti podredili!«

Vez me je vezala na patra Pereira. Eksorcist jo je potegnil k sebi, toda satan se je je takoj spet polastil. To je bila izčrpavajoča vleka sem ter tja, ki se je nadaljevala še vsaj uro in pol.

Ob polnoči me je pater Pereira po zadnji eksorcistični molitvi blagoslovil in se ustavil.

***

Pozvonil je telefon. Bila je moja mama.

»Živijo, Francesco, pravkar sem končala pogovor z našimi prijatelji iz Chicaga.«

»Ah, da, kako to?«

»Caterina je umrla.«

»Caterina? Kdaj? Kako se je to zgodilo?«

»Nenadoma je umrla, ob polnoči.«

Ni se mi posrečilo govoriti. Pomislil sem: »O polnoči … Istega dne in ob isti uri …«

»Mama …«

»Povej mi, Francesco.«

»Točno o polnoči je pater Pereira končal svoj zadnji eksorcizem. Ne vem, kaj naj rečem …«

Na drugi strani je tudi moja mama za trenutek pomolčala.

Potem je rekla: »Ne razumem … Morda je samo naključno sovpadlo. Pomisli, da je umrla v avtu. Bila je na parkirišču in nekoliko proč je jedla kos pice s tistim svojim prijateljem Philippom … Veš, pripovedovali so mi, da je bil Philippe njen ljubimec.«

Ko sva se vrnila v Alcamo, sva skušala sestaviti koščke te zapletene sestavljanke.

Spet je moja mama razpletla klopčič.

Prijateljica iz Chicaga, ki jo je obvestila o njeni smrti, ji je vse dobro razložila.

»Vidiš, Caterina je že od začetka slabo prenašala svojega moža Antonia. Ne vem, če veš, ampak bil je shizofrenik. Ni bil hudoben, a je imel dolge trenutke praznine. Ni bil prav pri sebi. Caterina ni najbolje prenašala Antonia in vas je obtoževala za ta zakon. Vi ste ji predstavili Antonia, zato vas je sovražila. Mislila je, da ste to storili namenoma, da ste vedeli za Antoniovo bolezen in da ste ji ga namenoma podtaknili kot moža in jo prevarali. Tako si je našla ljubimca, tega Philippa, in z njim je imela razmerje, ki je trajalo vsa ta leta, vse do včeraj zvečer, vse od trenutka, ko je umrla.«

»Od česa točno je umrla? Je bil infarkt?«

»Ne. Zdravniki, ki so delali avtopsijo, so rekli, da sta se nenadoma zaprli obe glavni srčni arteriji. Nekaj nerazložljivega.«

In medtem ko mi je pripovedovala ta dejstva, moja mama ni vedela, kaj naj reče. Toda vprašal sem se: torej je on, Philippe, ta satanist, o katerem je satan večkrat govoril pod eksorcizmom? Torej me je on s Caterino posvetil satanu med črno mašo?

Večkrat smo premislili vse te stvari, a smo ostali brez besed.

Spomnili smo se, da smo v knjigah brali, da imajo lahko prekletstva povraten učinek bumeranga. Ko se jim namreč zoperstavi molitev, se prav ta prekletstva lahko vrnejo in udarijo človeka, ki jih je storil.

(…)

Pomislil sem na leta svoje obsedenosti in sem se vprašal: je torej vse končano? Sem torej končno svoboden? Žal ne.

Zdi se absurdno, a je res. Pater Rufus Pereira je na skrivnosten način premagal satana. S silo, in ne da bi vedel, je prelomil tiste tako strahovite krvne zaveze. Toda hkrati je imel prav, ko je verjel, da je boj izgubil. Kajti on, satan, ni odšel. Še vedno je bil tukaj, v meni.

Toda ko je govoril, ni več omenjal krvnih zavez. In tudi Caterine ni več omenjal. Od časa do časa je omenjal samo še Philippa. Kdo ve, morda je navkljub Caterinini smrti Philippe še vedno nadaljeval svoje obrede in še naprej obnavljal prekletstvo, ki mi je bilo zadano pred desetletji. Philippe, za katerega se moja mama spominja, da ga je toliko let pozneje videla prav v Caterinini družbi.

***

Doktor John je govoril pred nabito polno dvorano. In ko se je spet začelo petje, sem zdrsnil v nasilno neprisebnost. Oni, demoni, so me spet obiskali. In panika se je razširila po dvorani.

Odnesli so me ven. Štirje laiki so bili poleg mene in so molili zame. Okrog ene popoldne sem spet prišel k sebi.

Vse, skratka, kakor po scenariju. Molitev, neprisebnost, počasna osvoboditev. Nič novega.

Z mano in Danielo je bila tudi neka teta. Spodbujala me je, naj grem naprej, naj grem do doktorja Johna in mu povem o sebi.

Nisem bil navdušen nad to mislijo, toda plaho sem sklenil, da se bom približal.

Doktor John je bil nizke rasti. S svojim čistim nasmehom je razorožil določeno akedío, morda utrujenost v mojem srcu.

Moja teta je pripovedovala o meni, toda on jo je prekinil in mi rekel: »Ti mi povej, kaj imaš.«

In sem mu vse povedal. Rekel sem mu: »Pet let že trpim od obsedenosti …«

Prikimal je in mi rekel: »Ampak zdaj moraš biti miren.«

»Zakaj?«

Blisk sredi noči.

Kakor takrat, ko blisk razsvetli temo nočnega neba, se je zabliskal njegov odgovor.

»Ker si svoboden, Francesco.«

Kakšen trenutek sem pomolčal in pomislil: »Zdaj pa dovolj. Ne bom šel proč od tukaj, dokler mi ta gospod ne pove resnice.«

»Ampak ali si videl, kako sem bil prej? Ali si videl mojo obsedenost?«

»Da, veliko teh primerov sem videl.«

Bil sem zmeden, zbegan.

On pa je še poudaril: »Da, da, svoboden si! Svoboden! Glede tega ni nobenega dvoma. Razumem tvojo težavo, ampak poskušaj mi dobro prisluhniti. Veš, zakaj se številni primeri, ki so podobni tvojemu, ne razrešijo?«

»Ti bom povedal. Ker zaradi obsedenosti dolga leta trpi ne le telo, ampak tudi um. V umu je neka brazda, neki odtis ali neka rana, imenuj to, kot hočeš …«

In medtem ko je govoril, je združil palec in kazalec, kakor bi želel zagrabiti buciko. In rekel mi je: »Tako se zgodi: tik! Svoboden si, toda kakor hitro začneš dvomiti, pa čeprav samo čisto malo, da so to oni, demoni, se ti vrnejo. Zadošča res samo tik in so notri. Spet vstopijo v brazdo, polastijo se prostora, ki je bil njihov.«

»Ampak jaz nimam psiholoških težav.«

»Pa kaj potem? Vidim, da si poln življenja, vesel, brez tovrstnih težav … Toda demoni so še bolj sleparski. Ker je v tvojem umu ostala ta brazda, kakor hitro rečeš ›ampak‹, › če‹, ›morda‹, ›vendar‹ – zadošča celo, da podvomiš tudi samo za en milimeter, in že –

 tik, oni vstopijo.«

In nadaljeval je: »Francesco, postavi se na noge.«

Vstal sem, prevzet od njegovih besed.

»Vstani Francesco, odpri levo dlan, imej dlan odprto, kakor če bi hotel v cerkvi moliti Očenaš. Zelo dobro. Zdaj nastavi desno dlan, kakor bi bila rezilo noža, in z njo udari po levi dlani. Udari jo in dokončno odreži vse te ›če‹-je in te ›ampak‹. Ponovi: ›Dovolj! Dovolj! Zapiram vrata če-jem in ampak-om. Svoboden sem! Zapiram vrata hudobcu! Hudobec nima več oblasti, da bi vstopil!‹«

In še: »Francesco, ti si poln Svetega Duha, svoboden si! To ti pravim, ker sem o tem popolnoma prepričan. Svoboden si! Zdaj je samo od tebe odvisno, če verjameš. Pogum, udari v dlan! Udari in reci: ›Dovolj je‹!

Kakor lutka sem sledil njegovim navodilom. Njegove besede so bile preproste, jasne, prosojne. »Francesco, če govoriš besede, kot so ›če‹, ›ampak‹, ›mogoče‹, je, kakor bi pustil odprt prepih. Ali imaš prepih pri vratih? Hudobec vidi prepih in – tik – vstopi. Ampak nima več oblasti, če ti nočeš. Svoboden si že, razumeš?«

»Toda vsake toliko čutim, da prihajajo. … Kaj naj storim?«

»Preprosto je. Naženi jih. Udari z dlanjo in reci: dovolj! In oni bodo šli, šli bodo! In potem, od danes naprej se posvečaj drugim. Moli za bolnike. Spremeni svoj položaj. Preobrni pogled na svoje življenje!«

In ob odhodu mi je določil srečanje za popoldan: »Vidiva se pri maši. Videl boš … Svoboden si.«

Prednaročila sprejemamo na info@kerigma.si.

Cena bo 24,95 evra. Akcija prednaročil velja do 25. 6. 2025.