Človek, ki je kadil Biblijo

Človek, ki je kadil Biblijo: Pretresljiva življenjska zgodba nekdanjega zapornika

»Prek vseh teh pretresov sem se naučil vsaj tega: splača se zaupati Bogu. Naučil sem se zaupati temu, da se splača ljudem povedati resnico«. Wilhelm Buntz (iz knjige)

Predgovor za slovensko izdajo je napisal p. Ante Vučković, dekan katoliške teološke fakultete Univerze v Splitu:

»Na zgodbo o Wilhelmu, ki je zaporu pokadil skoraj celotno Biblijo, sem naletel nekega večera v Palestini, na YouTubu. Na eni strani teža življenjske zgodbe, krutost, skozi katero je Wilhelm prešel, rane, ki so mu jih zadali, in nasilje, ki ga je sam povzročal, na drugi strani pa njegova blagost, sprememba, spreobrnjenje, prepričljivost besede, preprostost, sočutje in moč ljubezni so name delovali izjemno prepričljivo. Ganljivo. Ta zgodba in način, kako jo je Wilhelm pripovedoval v tej polurni TV oddaji, sta razloga za radost, s katero pozdravljam prevod njegovega pričevanja v slovenski jezik. Bog je živ. V življenju Wilhelma Buntza je to nedvomno in vidno. Njegovo življenje se je po prvem srečanju z Bogom začelo odvijati v luči Božje besede in njene resničnosti. (...)

fra Ante; (foto: fra3.net)

»Kadil je strani Biblije, vse dokler ni prišel do povedi iz Prvega Janezovega pisma, ki pravi ...«

V tej knjigi avtor Wilhelm Buntz opisuje ključno sceno srečanja z zaporniškim duhovnikom. Državnemu odvetniku je že poslal pismo, v katerem je priznal odgovornost za še sto kaznivih dejanj, ki jih je storil, a sodišče še ni imelo dokazov, da bi ga za njih obsodilo. Bil je blizu odhoda iz dolgoletnega zapora, a si je s tem pismom, po vseh pričakovanjih zdravega razuma, pripravil možno dodatno kazen zapora za okoli dvajset let. Odkar je poslal pismo, ni našel miru. Poslal pa ga je zato, ker ga je k temu silil notranji nemir. Moral je priznati svojo odgovornost in se nasloniti samo na Božjo besedo. Malo pred tem se je prvič v življenju znašel v pogovoru z Bogom.

Dal mu je pravico, da ga spreminja, a mu istočasno tudi obljubil, da se bo boril proti spremembi. Ravsal se je z Bogom in izgubil bitko z njim. V svojo korist. Boga, razodetega v Bibliji, ne opisuje nič tako dobro kakor ta odnos. Bog se bori za človeka proti njemu samemu. In to počne od trenutka, ko mu človek da pravico za to. Ko Jezus zase pravi, da je »luč sveta« (Jn 9,5), misli tudi na to. Kakor svetloba nenasilno vstopa skozi vsako odprtino, tudi najmanjšo, tako tudi Bog vstopa v človeško življenje, če mu od znotraj odpremo najmanjša vrata.

Wilhelm Buntz je naredil prav to. Pot do tega trenutka je bila težka. Neobičajno težka in dolga. In izjemno zanimiva. Edinstvena. Kadil je strani Biblije, vse dokler ni prišel do povedi iz Prvega Janezovega pisma, ki pravi: »Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen« (1 Jn 1,9). Ta ga ni več pustil pri miru, dokler ni vsega priznal in poslal pisma državnemu odvetniku. Potem se je srečal z zaporniškim dušnim pastirjem. Situacija je bila povsem neobičajna. Duhovnik ni veroval, da je Bog od njega želel, da na takšen način državnemu odvetniku prizna svoje zločine. Toda Wilhelm je bil po eni strani izmučen od jasnosti Božje besede, po kateri je moral narediti ravno to, kar je tudi naredil (priznati vse svoje zločine), po drugi strani pa od strahu, da bo moral ostati v zaporu še okoli dvajset let. (...)

»Wilhelm, ki je bil celo življenje brez Boga, se od trenutka, ko se je z njim srečal v njegovi besedi ...«

Duhovnik mu je rekel, da mu ne bi bilo treba poslati pisma in da ni vredno žrtvovati življenja za resnico. Wilhelm mu ni verjel. Bolj je verjel Božji besedi, čeprav je drhtel od strahu, da ima lahko duhovnik prav in bo moral ostati v zaporu. Duhovnik, ki bi moral po svoji poklicanosti ljudem prinašati Božjo besedo, s katero se niso srečali, je zastopal neke vrste zdrav razum, ki se ne zanaša na Boga. Wilhelm, ki je bil celo življenje brez Boga, se od trenutka, ko se je z njim srečal v njegovi besedi, ni mogel več zanašati nase, kakor je to počel vse svoje življenje. Vstopil je v svetlobo. Jasno je videl, kaj se od njega pričakuje. Razumel je tudi zakaj. A pri tem mu je manjkala še izkušnja, da je Bog živ, da ima pravico, da je njegova beseda resnična, in da je na njegovi strani, nasproti njegovim strahovom in neveri. Wilhelm Buntz bo to izkusil. In to bo spremenilo njegovo življenje, odnose in značaj. (...)

»Korak od življenja, v katerem ni Boga, v življenje, v katerem je vse osvetljeno z njegovo besedo, je majhen in velik ...«

Kakor vsaka življenjska izkušnja Božje ljubezni tudi to pričevanje vabi, da isto moč Božje besede in njene resničnosti odkrijemo v svojem življenju. Korak od življenja, v katerem ni Boga, v življenje, v katerem je vse osvetljeno z njegovo besedo, je majhen in velik. Majhen zato, ker je Bog povsod in mu lahko vsak trenutek in na vsakem mestu odprem vrata ter ga spustim v svoje življenje. Velik je, ker je nam ljudem ta korak zelo težko storiti. Morda bo pričevanje človeka, ki je moral pokaditi celotno Staro zavezo, preden je prispel do Božjih besed, ki so mu spremenile življenje, pomagalo nekomu, da bo svoj mali, a najpomembnejši življenjski korak naredil kljub okolju nevere in navkljub temi v notranjosti. To je najboljša pot do odkritja, da je Bog živ in da je njegova beseda resnična.«

fra Ante Vučković (Iz Predgovora)

»Policijski avtomobil jestal približno deset metrov naprej, povsod naokrog so ležali raztreseni kosi pločevine in drobci. Policist na voznikovem sedežu je gledal groteskno v zrak – ali je bil mrtev? ...«

Iz knjige

Ko je moja mati izvedela, da je noseča, je v najmočnejšem švabskem dialektu rekla mojemu očetu: »Tga utroka ne maram.« ... položila me je v otroško posteljico in mi od takrat naprej komaj še namenila kakšen pogled. (...) Zame skrbela moja starejša sestra Sabine – seveda bolj slabo kot pa pravilno, kot to pač zmorejo štiriletniki. Opazovala je, kaj počne moja mati z enoletno Claudio, in je enako počela z mano. ... Hranila me je s čim takim, česar dojenčki raje naj ne bi dobili. Mazala me je s čim takim, kar ni dobro za dojenčkovo kožo. In ker je sicer videla, kako je moja mati povijala majhno Claudio, vendar od nje zame ni dobila plenic, me je povijala v časopisni papir. Kričal sem, kot bi me dajali iz kože – skoraj neprenehoma. Po nekaj tednih moja mati ni več zdržala kričanja. Zagrabila me je in odšla na bližnje polje. Tam me je hitro odložila ob rob poti, me pustila vreščati in šla naprej.

Splezal sem iz razbitine, kot kaj več opla ni bilo več mogoče označiti ... Max se je pojavil ob meni, tudi on je bil kot po čudežu na videz nepoškodovan. Pogledala sva prek križišča. Policijski avtomobil je stal približno deset metrov naprej, povsod naokrog so ležali raztreseni kosi pločevine in drobci. Policist na voznikovem sedežu je gledal groteskno v zrak – ali je bil mrtev? (...) Sodnik je potrdil to, česar sem se bal: sovoznik policijskega avtomobila je bil hudo poškodovan, voznik je bil mrtev. Zdaj nisem bil več le tečen domski otrok, ki se je tepel z drugimi mladostniki. Bil sem zločinec.

Wilhelm (foto: www.infranken.de)

Prek vseh teh pretresov sem se naučil vsaj tega: splača se zaupati Bogu. Naučil sem se zaupati temu, da se splača ljudem povedati resnico. Tako kot lahko Bogu vse povem, vsako krivdo odkrito priznam in sem lahko prepričan, da me zato ne obsoja, tako si tudi upam ljudem priznati svojo krivdo, jim povedati resnico o tem, kaj sem storil ali kje sem odpovedal. Čutim, da če se popolnoma prepustim Bogu in grem po njegovi poti, potem doživljam tudi njegovo delovanje. In vsak dan bolj me veseli zanašati se na Boga.

»Veš, Willi, ko sem slišal, da si postal pobožen, sem si mislil: kakšna dobra predstava! Res fantastična! In ko boš znova odpuščen, bo konec s tem ... Ampak danes sem ti gledal v oči.«

Enkrat sem bil v zaporu v Pforzheimu, da bi tam pridigal. Med občinstvom je sedel Marino, mož, ki je bil obsojen na trikratno dosmrtno ječo. Poslušal je mojo pridigo in je nato prosil za pogovor. Poznala sva se od prej in rekel je: »Veš, Willi, ko sem slišal, da si postal pobožen, sem si mislil: kakšna dobra predstava! Res fantastična! In ko boš znova odpuščen, bo konec s tem.« Pogledal me je in se nasmehnil: »Ampak danes sem ti gledal v oči. Prej si imel ledeno hladne oči, bile so povsem mrtve. Ko ti danes pogledam v oči, so živahne. Verjamem, da se dejansko splača razmisliti o tem, kar si pravkar povedal.« (...)

Ne smemo se pritoževati, da je svet tako temačen. Sami smo odgovorni za to, da ga naredimo svetlejšega.

To spoznanje v samici v Bruchsalu s Svetim pismom v naročju je bilo zame izhodišče mojega čudovitega potovanja z Bogom. Vi ste luč sveta – to ni poziv. To je opis dejanskega stanja. Mi smo luč sveta. Od nas je odvisno, ali svetimo. (...)

Slutil sem, da so moje težave z Očetom v nebesih tesno povezane z mojim nerazjasnjenim odnosom z mojim zemeljskim očetom.

S koliko prižnic se oznanja raztrgan evangelij: izberejo si vidike, ki jih želijo ohraniti, druge pa namerno opustijo. Sveto pismo je dobro brati s sobesedilom – in takrat nam tudi razkrije velike skrivnosti, ki jih želi Bog sporočiti.

Toda kljub temu nisem mogel Boga sprejeti kot očeta. Ta pojem se mi je zapisal preveč negativno. Nisem mogel izgovarjati Očenaša. Nisem hotel moliti k Bogu kot očetu. In nenehno sem se spraševal, kako je lahko Bog dopustil, da je njegov sin trpel na križu. Zato je bilo zame toliko pomembneje, da svoje življenje uredim tudi v povezavi z očetom. Slutil sem, da so moje težave z Očetom v nebesih tesno povezane z mojim nerazjasnjenim odnosom z mojim zemeljskim očetom. (...)

»Nihče ne more pasti tako globoko, da ga Bog ne bi mogel znova pobrati«

V zaporu so sedeli skorajda le taki ljudje, ki jim je bilo od otroških nog rečeno: »Ti si ničla! Ničesar ne znaš! Za nobeno rabo nisi!« Taka sporočila se zapišejo globoko v osebnost otrok. In prav taki potem tudi postanejo. Zato je tako pomembno, da otrokom govorimo lepe stvari, da jim povemo, kako zelo so ljubljeni, in da jim pokažemo, da se lahko kadarkoli s čimerkoli obrnejo na nas.

Pred kratkim sem ležal na kavču in moj medtem že skoraj odrasli sin me je pogladil po hrbtu in rekel: »Očka, tako te imam rad!« V tem trenutku sem vedel, da sem že kaj naredil prav.

Moja srčna želja pa je, da ljudem prinašam sporočila, ki so tako zelo zaznamovala moje življenje: nihče ne more pasti tako globoko, da ga Bog ne bi mogel znova pobrati. (Foto: Twitter.com)

Življenje Wilhelma Buntza je bilo en velik test vzdržljivosti: kot dojenčka ga je zapustila mati, oče pa ga je odpeljal v dom. Kot mladenič je ubil človeka. Mladoletniški zapor, sodišče, pogojna kazen – to je bil običajen življenjski ritem. Leta 1983 je Buntz v samici posegel po Bibliji. Ko je prebral eno stran, jo je strgal ven in si jo zvil za cigareto. To je počel, dokler ni prišel do Nove zaveze, ko ga je to, kar je prebral, zadelo naravnost v srce. Bog nam pravi: »Zvest sem kot ljubeči Oče.« Wilhelm se je spraševal, ali je to mogoče, in si drznil narediti prvi korak v povsem novo smer ...

Do upokojitve oktobra 2017 je Wilhelm delal v domu za slepe v Freiburgu kot socialni delavec. Je poročen in oče dveh sinov. Ta bivši zapornik danes živi po načelu: »Dajmo opustošiti Pekel in naseliti Nebesa.«