Zdravje in Bog

Kaj lahko samo Bog ozdravi? (1. in 2. del)/Kje vsak človek potrebuje ozdravljenje? (1. in 2. del)

V človeku je, da hrepeni po zdravju. Slovenci si radi voščimo, posebej ob novem letu, sreče in zdravja. Pozabljamo pa, da imata obe želji svoj vir v Bogu. Nahajamo se v obdobju in okolju, kjer ponudb za doseganje in ohranjanje zdravja ne manjka. Zdravju se na Zahodu izkazuje pravi kult in marsikateremu zahodnemu človeku je postalo »božanstvo«. Bog je za kristjana vir zdravja in ozdravljenje spada v njegovo odrešenjsko delo. Cerkev je od svojega Učitelja Jezusa dobila poslanstvo: »Bolne ozdravljajte« (Mt 10,8). To nalogo izvršuje s skrbjo za bolne in z molitvami priprošnje, s katerimi jih spremlja. Cerkev veruje, da je Kristus zdravnik duše in telesa. Njegova odrešenjska prisotnost je posebno dejavna v zakramentih, še zlasti v evharistiji, kruhu, ki daje večno življenje in v zakramentu bolniškega maziljenja, prek katerega dobivamo od Boga milost in moč za potrpežljivo prenašanje telesne bolezni, kakor tudi čudežnega ozdravljenja, če je to Božja volja. Vsi, brez izjeme, potrebujemo zdravje v duhu, v srcu, v duši, če želimo prispeti na cilj in 'Boga gledati'. Ker nas Bog želi 'gledati' vso večnost ob sebi, nas še kako želi zdraviti v duhu in duši, a pri svojem delovanju potrebuje naše sodelovanje, našo razpoložljivost. Namen predavanja 'Kje vsak človek potrebuje ozdravljenje?' ali 'Kaj v človeku lahko ozdravi samo Bog?', je v samem bistvu vabilo h globljemu spreobrnjenju in osebni razpoložljivosti, odprtosti, za sprejemanje Božje odrešenjske – odpuščajoče in ozdravljajoče – milosti, ki nam jo deli po molitvi in zakramentih. Spreobrnjenje in duhovno ozdravljenje sta neločljivo povezana. Medicina se ukvarja z zdravljenje duše in telesa. Sodobne holistične ponudbe zdravja znotraj new age medicine pa obljubljajo celo ozdravljenje duha, zato prihajajo v konflikt s krščanstvom, saj se postavljajo na mesto Odrešenika, posrednika med Bogom in človekom, na mesto Boga samega. Veliko problemov, bolečin in bolezni na duševni in fizični ravni, izhaja prav iz obolelosti duha, zato je medicinsko zdravljenje pogosto neuspešno. Jezus je celostni zdravnik in Odrešenik človeka, ter edini, ki lahko ozdravi človekovega duha.

Kako Bogu pripraviti »prostor«, da nas lahko zdravi?

Bog ljubi človeka, zato je tudi poslal svojega Sina, da bi ga odrešil, ne obsodil, da bi mu podaril odpuščanje in novo/večno življenje. Bog po Jezusu Kristusu slehernemu človeku ponuja spravo s seboj ter milost in moč, da bi lahko sam odpuščal v srcu. Odpuščanje in ozdravljenje sta bistveno povezana. Če se človek ne poniža, ne pokesa, ne prizna vseh svojih grehov Bogu, kot višek v zakramentu sprave, ne more biti deležen duhovnega ozdravljenja. Če človek sočloveku ne odpušča v srcu (Mt 18), ne more biti deležen miru v srcu. Odpustiti v srcu ni v moči človeka, marveč v daru Boga, ki nam ga podarja, deležni pa ga lahko postanemo le, če ga za to prosimo. Sveto pismo nam posredno in neposredno omenja določene »ovire«, ki ovirajo in preprečujejo Bogu, da bi lahko nemoteno deloval v človeku, ga dvigoval, ozdravljal, mu celil rane ... Na predavanju bomo spoznavali določene »ovire« in kako Bogu pripraviti prostor v svojem srcu, da nas lahko začne ozdravljati, nam celiti rane, posebej iz medosebnih odnosov, kar vsi potrebujemo, saj nihče ne živi v »idealnih« odnosih.

Kako Bog ozdravlja bolečino?

Človek nosi v sebi najrazličnejše bolečine. Eni večje, drugi manjše. Dobro je vedeti, ko se znajdemo v bolečini, kaj narediti. Žal svoje bolečine nemalokrat zdravimo na napačnih mestih in krajih. Na Boga, ki je prišel, da ozdravi strta srca (Lk 4; Iz 61), pa pogosto pozabljamo. Ne obračamo se k Njemu, ne iščemo ga, marveč iz nevednosti ali nevere, iščemo tolažbo, pomiritev drugje. Bog se vedno želi vmešati v naše življenje, želi vstopati v naše bolečine in rane ter jih ozdravljati, saj je »blizu potrtim/strtim/pobitim in skesanim v srcu« (Ps 34).  A tega ne more brez naše želje, razpoložljivosti in sodelovanja. V Svetem pismu je ogromno zgodb in primerov, iz katerih se lahko naučimo, kako so ljudje pristopali k Bogu. Prek njih spoznavamo določene »nasvete« in »recepte«, katere je dobro spoznati, sprejeti in ponotranjiti, da bi pravilneje pristopali k Bogu, če želimo, da nam 'hitreje' ozdravlja bolečine, spomine, rane, ki jih nosimo v srcu. Če pozorno prebiramo evangelije, lahko opazimo, kako so določene drže človeka Bogu silno ljube in všeč, medtem ko ga nekatere 'odbijajo'.

Kako nas Bog želi zdraviti po zakramentih?

Zakramenti so vidna znamenja nevidne Božje milosti. Bog na neviden način vstopa v človekovo ranjeno naravo po vidnih znamenjih. Po zakramentih se srečujemo z Bogom, ki vstopa v naše življenje in ozdravlja našo padlo, ranjeno človeško naravo. Ta 'padlost' se odraža najbolj v človekovi sebičnosti, bahavosti, neurejenih sebičnih željah, hinavščini, obsojanju drugih, uporništvu Bogu, hlastanju po moči, oblasti itd. Po zakramentih se nas Bog želi 'dotikati' in v samem bistvu so zakramenti Kristusova zdravila padlemu človeštvu. Da bi ta predragocena Božja 'zdravila' lahko v polnosti in neovirano delovala v človeku, je potrebna njegova odprtost, razpoložljivost, pripravljenost (KKC 1128). Mnogi katoličani v zakramentih žal ne vidijo nobene 'koristi'. Oznanjevalci pogosto pozabljamo na njihovo bistvo, ki je v posredovanju Božje odrešenjske moči, ki deluje po njih. Mnogi katoličani ne poznajo njihovega namena in učinkov. Ker so studenci odrešenja, bomo spoznavali, kako se na njih pripraviti, kako in s kakšno razpoložljivostjo jih prejemati, da bi lahko iz njih črpali 'svežo, čisto vodo' – milost, ki nas želi dvigati, ozdravljati, prenavljati.

Molitev v povezavi z zdravjem (1. In 2. del)

Človek trpi vse od izgona iz raja, in to na številne načine. V Svetem pismu najdemo ogromno primerov trpljenja Božjega naroda Izraela, tudi posameznikov, in kako je v tej bolečini »vpil h Gospodu« (prim. Ps 107). Psalmisti so odlični učitelji, kako moliti v stiski, trpljenju. Ob njih so tukaj še preroki in mnogi drugi. Ljudje hrepenimo po tem, da bi nas Bog uslišal, nas reševal trpljenja, bolezni, toda večkrat ne vemo, kako in za kaj moliti. Želimo si »recepta« za učinkovitejšo molitev, da bi bili uslišani. Sveto pismo nosi v sebi veliko nasvetov, primerov, posebej evangeliji, iz katerih se lahko (na)učimo, kako pristopati in moliti k Bogu, kako se obračati Nanj, ki je dobri Oče. Jezus nas na več mestih jasno uči, kako in za kaj moliti. Nekateri molitveni pristopi so očitno Bogu »bližji«, saj lahko iz posameznih primerov razberemo, da so bili ljudje hitreje uslišani, če so pristopali ponižno, z vero ... in tudi Jezus to večkrat poudarja oziroma zahteva. Prek svetopisemskih primerov trpečih ljudi se bomo učili pristopati k Bogu, ki vedno usliši svoje otroke. Pogosto sicer ne takoj kakor si želimo, ampak »ob svojem času« (prim. Ps 1,3), pogosto ne na načine, ki si jih želimo oziroma pričakujemo, vselej pa na načine, ki so za posameznika v danem trenutku najboljši in najkoristnejši s perspektive večnosti. Potrebno je v globini srca zaupati v Božje previdnost, njegovo dobroto in ljubezen. Pri tem pa imamo velike težave. Kajti Bog se ne igra s človekom in mu želi dati najboljše možno. Tega človek dostikrat, vsaj v začetku, ne vidi in ne doume, pa vendar nas Bog vabi, naj mu zaupamo, »hodimo v veri (zaupanju) in ne v gledanju« (prim. 2 Kor 5,7). Da pa nas Bog lahko usliši, je v veliki meri odvisno tudi od nas. Moramo se namreč spustiti, priključiti na njegovo »frekvenco«, po kateri deluje – evangeliji nam jo jasno razodevajo. Če pozorno prebiramo evangelij, lahko jasno vidimo, da obstajajo določene ovire, zaradi katerih nas Bog ne uslišuje.