Antropološka osnova nekaterih alternativnih zdravilskih tehnik v medkulturnem kontekstu (5. del)

4. Komparativni kontekst

Iz do sedaj rečenega je razvidno, da sta pojma »oseba« in »čakre« impregnirana z metafizičnim pomenom. Vsak od njiju je utelešen v lastni filozofiji, teologiji, soteriologiji, kulturi in medicini. Gre za dve različni antropologiji, za katerimi stojijo različne in medsebojno avtonomne (in nasprotujoče si) paradigme. Obe antropologiji sta filozofsko-teološko interpretirani z aplikacijami na vsa socialno – kulturološka področja. Obe predlagata avtonomni »stil življenja«, ki je odraz lastnih izkustev posameznih tradicij in filozofsko-teoloških razmišljanj. Skupna metafizična (soteriološka) orientiranost, ki nam daje osnovo za primerjanje, se upira (nasprotuje) prevladujoči zahodni mentaliteti, ki čakre profanizira in reducira (krči) na izključno fizikalno-anatomsko (zdraviteljsko) raven. Antropologija na osnovi čaker predstavlja avtonomni sistem odrešenja; stopnje, po katerih se posameznik duhovno vzpenja do preseganja človeške narave in brisanja razlike med stvaritvijo in Stvarnikom. V tem zadnjem leži tudi glavni izziv čaker za personalistično antropologijo in krščansko teologijo. Nasproti krščanskemu antropocentrizmu, po katerem je človeška oseba vrhunec v verigi življenja na zemlji, a vrhunec prav toliko kolikor je oseba, etično bitje, ustvarjeno po Božji podobi, je antropologija na osnovi čaker ukoreninjena na biocentrični (1) paradigmi, po kateri ne obstaja razlika med življenjem rastlin, živali, ljudi ali bogov. Skupni izvor biološkega življenja na zemlji, ko vključimo tudi edinstveno biološko kodo (DNK) vseh živih bitij in človeka, za krščansko razodetje ni sprejemljivo izenačevanje vseh oblik življenja, kar je v ozadju nauka o čakrah.

Za naš predmet je potrebno še enkrat poudariti, da so čakre v tantrizmu filozofsko-teološki pojmi, ki so razviti z namenom doseganja odrešenja. Vse drugo, kar je z njimi povezano, je podrejeno končnemu cilju – doseganju osvoboditve (mokse) iz samsare. Za razliko od tega je v krščanstvu odrešenje uresničeno po Kristusovem križu in se nam brezplačno daruje po zakramentih.

Na Zahodu so čakre doživele svojo reinterpretacijo, svojevrsten preobrat. Predvsem so predstavljene kot določena fizična mesta v človeškem organizmu (poistovetena s pleksusi), po katerih teče »bioenergija«, ki je fizika še ni odkrila. S kontroverzno »Kirlijanovo fotografijo«, ki je sicer že dolgo znanstveno »demistificirana« (2), se še vedno potrjuje verovanje v natančno dokazljivost obstoja čaker in t. i. aure. »Aura vsebuje našo celotno genetsko informacijo«, trdi Z. Domančić, začetnik bioenergije na Hrvaškem. (3)

Na Zahodu je, ponovno ponovimo, interpretacija čaker doživela svoj preobrat. Na prvem mestu ni več doseganje odrešenja kakor v tantrizmu, marveč doseganje zdravja. To jih je na Zahodu, v kulturi zdravizma, naredilo popularne in zanimanje za njih je v vse večjem porastu. Zahodni zagovorniki jih vztrajno poskušajo predstaviti v znanstvenem duhu. Sledi njihovega izvornega pomena moremo prebrati samo za pojmom holistične medicine, kateri se odprto priznava, da ima ambicijo vplivati tudi na človekovo duhovno in ne samo na psihosomatsko področje. V gnostično-okultnih šolah se šepeta o kopernikanskih odkritjih duhovne evolucije s posebnimi intenzivnimi tečaji (Inteziv gnoze, excalibur itd.) na temelju delovanja s čakrami, ki imajo takšne moči, da zagotavljajo duhovni napredek za katerega so bila nekoč potrebna številna življenja (ali t. i. reinkarnacij). Tukaj ne gre za to, da je krščanstvo nasprotno takemu pogledu na svet, marveč gre za interpretacijo čaker, ki je tuja celo samemu tantrizmu, iz katerega izhajajo.

Posebej s širjenjem alternativnih zdravilskih tehnik, ukoreninjenih v tantrični antropologiji na osnovi čaker, ki je podprta in se prenaša z določenimi antikrščanskimi ideologijami, se na zahodu širi reinterpretirana tantrična mistična antropologija z lastno paradigmo, ki še posebej v ambientu New agea, ne prikriva svoje ambicije zamenjati krščanske personalistične antroplogije kot ne-naravne, a odgovorne za vsa onesnaženja in katastrofe v naravi. (4) Biocentrična paradigma temelji na antropologiji, osnovani na čakrah, v navidezni skrbi za zdravje in širi lastno soteriologijo (vera v reinkarnacijo), ki jo ponujajo prek zdravih in alternativnih stilov življenja, vegetarijanstva, skrbi za ekologijo in vrnitve k naravi. Tukaj seveda ne gre za vprašanje navedenih vrednostih v sebi zaradi paradigme same, ki jih podpira, marveč kažemo na njihove izzive prek paradigme, ki se vleče za njimi. Gre za pobožanstvenje in divinizacijo evolucije, naravnih sil kot božanstev, populariziranje starodavnih ženskih božanstev, boginje Matere, Geje itd. Vse več je romanov in filmov, ki širijo to paradigmo. Istemu okolju pripadajo tudi alternativne zdravilske tehnike na osnovi čaker od vzhodnjaških (joge, transcendentalne meditacije …) prek ezoterično-magičnih (t. i. »energetska medicina«) do newagevskih (kristaloterapija, reiki itd.).

Okoliščine vrednotenja posameznih alternativnih zdravilskih tehnik, ali so z moralnega vidika sprejemljive za kristjane ali ne, ni dovolj in bona fidei (v dobri veri) presojati samo namen tistega, h kateremu se obračajo za pomoč, ampak je potrebno proučiti vso celovitost (kompleksnost), ki izhaja iz konteksta, analiziranega v tem delu. Zaradi tega je potrebno kot za nekakšno orientacijo poudariti, da mora praktična uporaba posameznih alternativnih terapij spoštovati dostojanstvo človeške osebe posebno njeno zavest in versko opredelitev. Preden bi se prepustili rokam nekega zdravilca, bi se morali temeljito pozanimati o naravi in verodostojnosti posamezne alternativne zdravilske tehnike. (5) Predlagamo šest točk kot orientacijo posamezniku v primeru izbiranja neke alternativne zdravilske tehnike:

1. Preveriti strokovno kvalifikacijo (certifikat) alternativnega zdravilca za področje, s katerim se ukvarja: kje je pridobljena, kdo jo je izdal, kaj obsega, ali je priznana od kakšne mednarodne znanstvene (zdravstvene) institucije. Za doseganje moralne gotovosti se ni dovolj zanesti izključno na trditve samega zdravilca.

2. Zdravilska tehnika naj bo utemeljena na zdravorazumskih osnovah in priznana vsaj od katere od mednarodnih znanstvenih ustanov. HUPED (6) (Hrvatska udruga za prirodno, energetsko in duhovno medicino) ni takšna ustanova. Potrebno je izkazati večjo verodostojnost zdravilskim tehnikam, katerih terapevtska učinkovitost je preverjena in eksperimentalno potrjena v strogo nadzorovanih kliničnih poskusih.

3. Da bi se izognili morebitni škodi, je zaželeno, da bi bil zdravilec tudi zdravnik klasične medicine ali da ima vsaj primerno medicinsko izobrazbo. Prepogosto zdravilci, ki imajo ambicijo (močno željo) zdraviti človekovo telo, psiho in duha (holistična medicina), nimajo nikakršne medicinske ali teološke izobrazbe. Takšnim preostaja edino, kar tudi običajno delajo, sklicevanje na naravni ali nadnaravni »dar«, ki ga seveda ne morejo podkrepiti z ničemer drugim kakor le z anekdotskimi pričevanji posameznikov, katerim so baje pomagali. (7)

4. Znotraj samih teoretskih postavk zdravilska tehnika ne sme vsebovati pojmov ali izrazov, ki so gnostične, ezoterične ali magične narave. Potrebno se je izogibati zdravilskim tehnikam, ki svojo diagnozo in terapijo zasnavljajo na vzhodnjaški antropologiji, katere osnova so čakre in »svete energije« (bioenergija, ch′i, ki, prana), ker se za njihovo holistično skrbjo skriva tantrična soteriologija.

5. Zdravilec mora poznati lastne meje in ne sme odklanjati sodelovanja s klasično medicino. 

6. Zaradi slabe zanesljivosti terapij usluge alternativnih zdravilcev ne bi smele biti drage.

Josip Blažević

Prevedel: Boštjan Hari

Članek je bil objavljen v reviji Tretji Dan, l. 2016, ½

Vir: https://hrcak.srce.hr/index.php?show=clanak&id_clanak_jezik=104019

Nadaljuj na: prvi del

Nadaljuj na: drugi del

Nadaljuj na: tretji del

Nadaljuj na: četrti del