Iz Predgovora knjižne uspešnice: »Bog se bori za človeka proti njemu samemu. In to počne od trenutka ...«

Bog je živ. To je lahko napisati, a v ta stavek veruje samo nekdo, ki se je srečal z njim, z živim Bogom. Kajti Bog je živ in istočasno neviden. Vseprisoten, po drugi strani pa, kakor da ga ni nikjer. Če je Bog živ, potem so njegove besede resnične. Če so resnične, potem so tudi učinkovite. In to je lahko napisati, vendar te povedi imajo smisel samo, če je to, kar pravijo, resnično. Sicer zvenijo prazno, daleč, nesmiselno. 

Foto: osebni arhiv

Božje besede so močne. Bog reče in se zgodi. Tako o moči njegovih besed govori njegova Beseda, Biblija, ko poroča, kako so nastali vesolje, življenje in človek. Vendar Božje besede so povsem neučinkovite, če jih jemljemo površno, neresno, v svojo korist, ali, če jih uporabljamo v borbi proti svojim nasprotnikom. Božjim besedam zelo lahko odvzamemo moč in sijaj. Zadostuje, da jih izgovarjamo brez vere, da jih ponavljamo in pri tem sebe izključujemo iz njih, da jih spreminjamo v fraze, ki jih ponavljamo brez razumevanja, brez vere, brez osebnega življenja ali da jih spreminjamo v orožje in udarce proti tistim, s katerimi se ne strinjamo. Ni človeških besed, ki zvenijo tako prazno, kakor lahko prazno zvenijo Božje besede, iz katerih smo izčrpali življenje in smisel in jih spremenili v fraze.

»Bog se bori za človeka proti njemu samemu. In to počne od trenutka, ko mu človek da pravico za to«

V tej knjigi avtor Wilhelm Buntz opisuje ključno sceno srečanja z zaporniškim duhovnikom. Državnemu odvetniku je že poslal pismo, v katerem je priznal odgovornost za še sto kaznivih dejanj, ki jih je storil, a sodišče še ni imelo dokazov, da bi ga za njih obsodilo. Bil je blizu odhoda iz dolgoletnega zapora, a si je s tem pismom, po vseh pričakovanjih zdravega razuma, pripravil možno dodatno kazen zapora za okoli dvajset let. Odkar je poslal pismo, ni našel miru. Poslal pa ga je zato, ker ga je k temu silil notranji nemir. Moral je priznati svojo odgovornost in se nasloniti samo na Božjo besedo. Malo pred tem se je prvič v življenju znašel v pogovoru z Bogom. Dal mu je pravico, da ga spreminja, a mu istočasno tudi obljubil, da se bo boril proti spremembi. Ravsal se je z Bogom in izgubil bitko z njim. V svojo korist. Boga, razodetega v Bibliji, ne opisuje nič tako dobro kakor ta odnos. Bog se bori za človeka proti njemu samemu. In to počne od trenutka, ko mu človek da pravico za to. Ko Jezus zase pravi, da je »luč sveta« (Jn 9,5), misli tudi na to. Kakor svetloba nenasilno vstopa skozi vsako odprtino, tudi najmanjšo, tako tudi Bog vstopa v človeško življenje, če mu od znotraj odpremo najmanjša vrata.

»Kadil je strani Biblije, vse dokler ni prišel do povedi iz Prvega Janezovega pisma, ki pravi ...«

Wilhelm Buntz je naredil prav to. Pot do tega trenutka je bila težka. Neobičajno težka in dolga. In izjemno zanimiva. Edinstvena. Kadil je strani Biblije, vse dokler ni prišel do povedi iz Prvega Janezovega pisma, ki pravi: »Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen« (1 Jn 1,9). Ta ga ni več pustil pri miru, dokler ni vsega priznal in poslal pisma državnemu odvetniku. Potem se je srečal z zaporniškim dušnim pastirjem. Situacija je bila povsem neobičajna. Duhovnik ni veroval, da je Bog od njega želel, da na takšen način državnemu odvetniku prizna svoje zločine. Toda Wilhelm je bil po eni strani izmučen od jasnosti Božje besede, po kateri je moral narediti ravno to, kar je tudi naredil (priznati vse svoje zločine), po drugi strani pa od strahu, da bo moral ostati v zaporu še okoli dvajset let. Razen – v tej besedi »razen« se nahaja skok v vero – razen, če je Božja beseda resnična in če je Bog zvest svoji besedi. 

»Wilhelm, ki je bil celo življenje brez Boga, se od trenutka, ko se je z njim srečal v njegovi besedi ...«

Duhovnik mu je rekel, da mu ne bi bilo treba poslati pisma in da ni vredno žrtvovati življenja za resnico. Wilhelm mu ni verjel. Bolj je verjel Božji besedi, čeprav je drhtel od strahu, da ima lahko duhovnik prav in bo moral ostati v zaporu. Duhovnik, ki bi moral po svoji poklicanosti ljudem prinašati Božjo besedo, s katero se niso srečali, je zastopal neke vrste zdrav razum, ki se ne zanaša na Boga. Wilhelm, ki je bil celo življenje brez Boga, se od trenutka, ko se je z njim srečal v njegovi besedi, ni mogel več zanašati nase, kakor je to počel vse svoje življenje. Vstopil je v svetlobo. Jasno je videl, kaj se od njega pričakuje. Razumel je tudi zakaj. A pri tem mu je manjkala še izkušnja, da je Bog živ, da ima pravico, da je njegova beseda resnična, in da je na njegovi strani, nasproti njegovim strahovom in neveri. Wilhelm Buntz bo to izkusil. In to bo spremenilo njegovo življenje, odnose in značaj.

Ta knjiga je neobičajno pričevanje enega človeka, ki je imel pretirano težko življenje. Ona je tudi pričevanje moči Božje besede. Na istem mestu srečamo človeško slabost, zlo, strahove in temino, ter Božjo moč, nežnost, pedagogiko in ljubezen. V središču je srečanje, ki ga je omogočil avtor Wilhelm Buntz na način, ko je poklical Boga, da ga, če je močan, spremeni proti njegovi volji. Zgodba je sijajna, saj pokaže, kako je Božja ljubezen do svojega izgubljenega otroka našla pot do njegovega srca in ga spremenila. 

Na zgodbo o Wilhelmu, ki je zaporu pokadil skoraj celotno Biblijo, sem naletel nekega večera v Palestini, na YouTubu. Na eni strani teža življenjske zgodbe, krutost, skozi katero je Wilhelm prešel, rane, ki so mu jih zadali, in nasilje, ki ga je sam povzročal, na drugi strani pa njegova blagost, sprememba, spreobrnjenje, prepričljivost besede, preprostost, sočutje in moč ljubezni so name delovali izjemno prepričljivo. Ganljivo. Ta zgodba in način, kako jo je Wilhelm pripovedoval v tej polurni TVoddaji, sta razloga za radost, s katero pozdravljam prevod njegovega pričevanja v slovenski jezik.

»Korak od življenja, v katerem ni Boga, v življenje, v katerem je vse osvetljeno z njegovo besedo, je majhen in velik ...«

Bog je živ. V življenju Wilhelma Buntza je to nedvomno in vidno. Njegovo življenje se je po prvem srečanju z Bogom začelo odvijati v luči Božje besede in njene resničnosti. Kakor vsaka življenjska izkušnja Božje ljubezni tudi to pričevanje vabi, da isto moč Božje besede in njene resničnosti odkrijemo v svojem življenju. Korak od življenja, v katerem ni Boga, v življenje, v katerem je vse osvetljeno z njegovo besedo, je majhen in velik. Majhen zato, ker je Bog povsod in mu lahko vsak trenutek in na vsakem mestu odprem vrata ter ga spustim v svoje življenje. Velik je, ker je nam ljudem ta korak zelo težko storiti. Morda bo pričevanje človeka, ki je moral pokaditi celotno Staro zavezo, preden je prispel do Božjih besed, ki so mu spremenile življenje, pomagalo nekomu, da bo svoj mali, a najpomembnejši življenjski korak naredil kljub okolju nevere in navkljub temi v notranjosti. To je najboljša pot do odkritja, da je Bog živ in da je njegova beseda resnična. 

Iz Predgovora knjižne uspešnice Človek, ki je kadil Biblijo

fra Ante Vučković, dekan katoliške teološke fakultete Univerze v Splitu

Besedilo je iz Predgovora knjige Človek, ki je kadil Biblijo. Klikni za več o knjigi. Besedilo je objavljeno po dovoljenju založnika knjige in velja ekskluzivno za portal kerigma.si.