Kje je Bog navzoč? Kako se mu lahko približamo? Kako lahko vstopamo v Božjo navzočnost?
Smo se kdaj vprašali, kako vstopiti v Božjo navzočnost? Smo se vprašali, na kakšen način se Bogu lahko približamo, izkusimo njegovo bližino, mir, prisotnost? Kje in kako se lahko srečamo z Njim? Bog ni navzoč le v cerkvi in kapeli, kjer je tabernakelj. Tam je seveda navzoč na poseben in najedinstvenejši način, tj. fizično, ne le duhovno. Nekateri mislijo, da je navzoč le na nekih svetih krajih.
Foto: pixabay.com
Kje vse je Bog navzoč?
Cerkev in Sveto pismo nas učita, da je Bog navzoč v svetu, v katerem živimo. Navzoč je tudi v vsakem človeku, na poseben način pa v krščenih. V njih celo (pre)biva po svojem Svetem Duhu. Prisoten je v ubogih, bolnih, ponižanih, revnih, jetnikih, lačnih, z eno besedo, v vseh trpečih. Z njimi se celo istoveti, saj nam Jezus pravi: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, bolan in v ječi sem bil in ste me obiskali, nag sem bil in ste me oblekli.« Še več, istoveti se z vsakim človekom: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Navzoč je tudi v duhovniku, zlasti ko deli zakramente – v bistvu jih sam Kristus deli prek njega. Navzoč je, kjer sta dva ali trije zbrani v Božjem, Jezusovem imenu. Na poseben način je prisoten v zakramentih, posebej v sveti evharistiji. V njej je navzoč ne le duhovno, temveč tudi fizično, kot Bog in človek, z dušo in telesom, telesom in krvjo. V njej je kot dejanska duhovna hrana in pijača za človeka, kot tisti, ki želi človeka nasititi s svojim božanskim življenjem – življenjem, ki pripada in je samo v Bogu. Prek svete evharistije želi človeka nasititi z mirom, ki je samo v Bogu in ga človek ne more najti nikjer drugje. Prek nje vstopa v naše telo podobno kot infuzija v bolnici, po kateri v nas vnašajo zdravilne in hranilne tekočine za okrepitev in ozdravljanje. Še več, v nas vstopa kot transfuzija – podarja nam svojo kri, ki je najbolj zdrava in najkvalitetnejša kri, ki jo premore človeško bitje. Ta pripada izključno najbolj zdravemu človeku, ki je hodil po zemlji, Jezusu Kristusu. Na poseben način je Bog prisoten tudi v svoji besedi, zapisani v Svetem pismu. Tam je navzoč kot živa Beseda, ki človeka tolaži, dviga, mu daje odgovore in spoznanja, ga opogumlja, krepi in ozdravlja. Tam ga lahko spoznavamo in se srečujemo z Njim ter odkrivamo smisel svojega življenja.
Bog je vedno z nami, mi pa smo z njim le ...
Bog je vedno z nami, hodi z nami, je v nas, hkrati pa nad nami, nas presega. Je Emanuel – Bog z nami. Nikoli nas ne zapušča in se ne oddaljuje od nas. Mi smo tisti, ki se oddaljujemo in ločujemo od njega, posebej kadar zavestno in svobodno grešimo, tj: zavestno in svobodno mislimo zlo o sebi ali o drugem, zavestno in svobodno gojimo negativna čustva, naklepamo zlo, gojimo negativne želje, delamo zlo, ne storimo dobrega, ki bi ga morali. Bog je v Jezusu po Svetem Duhu vedno z nami. To nam zagotavlja sam Jezus, ko pravi: »Z vami bom vse dni do konca sveta.« Mi žal nismo vedno z njim, ampak le tedaj, ko si tega zavestno želimo. Dogaja se, da mislimo, da smo z njim, ko mu nekaj govorimo, ko izgovarjamo njegovo ime. Vendar če nismo osredotočeni nanj, če ni On središče naših misli in pozornosti, nismo z njim. Če je Bog na ustnicah, še ni nujno, da smo z Njim.
V njegovo prisotnost lahko vstopamo kadarkoli in kjerkoli, in sicer tako, da za trenutek pozabimo nase, na svoje probleme, težave, bolečine ..., se odtrgamo od sebe, od svojega egoizma, od zemeljskih, posvetnih potreb in si zaželimo samo njega; ko preusmerimo vso svojo pozornost in misli nanj, vstopamo v njegovo navzočnost; ko ga začnemo z vsem srcem iskati, njegovo obličje, ko se zavedamo njegove prisotnosti, ko zaupamo, da je v nas in ob nas, ko ga začnemo slaviti, se mu zahvaljevati, tedaj vstopamo v njegovo navzočnost.
Kako naj bi to izgledalo?
Vsi imamo izkušnjo, da je neka stvar pritegnila vso našo pozornost, misli, čustva, vse naše bitje. To je lahko dober film, knjiga, zgodba, tekma. Ko smo tako »padli notri«, nismo niti zaznali, kaj se dogaja okrog nas, ker smo bili tako zatopljeni, potopljeni v nekaj. Tako nekako izgleda, ko smo v Bogu. Če je on v molitvi središče naše pozornosti, če imamo vse misli usmerjene vanj, vstopamo vanj in ga lahko v duhu gledamo, zremo in uživamo njegovo navzočnost.
Jezus je molil na način, da je bil popolnoma osredotočen na Očeta, popolnoma je usmeril vse svoje bitje – misli, čustva – vanj, zatopil se je oz. »potopil« v Očeta. Oče ni bil le na njegovih ustnicah, ampak v Njegovem srcu (mislih, čustvih, volji). Ko so učenci videli, kako Jezus uživa v molitvi, v Očetovi navzočnosti, so ga prosili, naj jih nauči moliti. Opazili so, da Jezusu molitev, odnos z Očetom, prinaša radost, nepopisno veselje in ne breme.
Boštjan Hari
Svetovna knjižna uspešnica V tvoji navzočnosti nas uči zavedanja stalne Božje navzočnosti. Spodbuja nas k vstopanju in uživanju v njej. Tako bi naša molitev postajala resnično naravnana na Boga, odnos z njim in ne le vrtenje okrog sebe.