»Meni ne bo nihče govoril, kaj je dobro in kaj slabo? To vem sam!«

Ta stavek smo gotovo že slišali. Morda se ujema z našim osebnim stališčem, prepričanjem, morda smo nekdaj tako mislili, morda pa smo ga le slišali. Nekateri so mnenja: »Človek je sposoben sam od sebe razločevati, kaj je dobro in kaj slabo; sam je sposoben razlikovati med dobrim in slabim, kaj je zanj dobro in kaj slabo. Ne potrebuje nobene zunanje avtoritete, ki bi mu to določala.«

Foto:pixabay.com

Zakaj nimamo vsi narodi skupne, poenotene etike, morale?

Če je temu tako, zakaj smo potem ljudje tako razdeljeni glede tega, kaj je dobro in kaj slabo? Za nekoga je dobro nekaj, medtem ko za drugega ni. Zakaj nimamo neke univerzalne svetovne enotne etike, morale? Zakaj je zahodna etika v mnogočem drugačna od vzhodne in bližnje vzhodne? Zakaj etika ni poenotena niti znotraj naroda? Doživljamo, da ni poenotena niti znotraj istega kraja, včasih celo družine. Zakaj npr. splav ni povsod prepovedan oz. povsod dovoljen? Zakaj nekateri gledajo nanj kot na uboj otroka, drugi pa kot na "pravico" do svobodne odločitve matere? Zakaj se človeka ne vrednoti enako povsod po svetu? Zakaj nima enake vrednosti in dostojanstva povsod?

Nešteto primerov bi lahko navedli, v katerih si niti dva človeka znotraj istega kraja ali družine nista enotna glede določanja in pojmovanja dobrega in slabega? Za nekoga so nekatere stvari zle, medtem ko za drugega ne. Ni je družbe, kulture, naroda, rase na tem svetu, ki bi bila znotraj sebe zedinjena glede tega, kaj je dobro in kaj slabo. Pozitivna izkušnja nečesa še ne jamči, da je neka stvar dobra. Kaj želimo reči? Da človek sam v sebi, sam od sebe ni sposoben v polnosti razlikovati med tem, kaj je dobro in kaj zlo. Ne zase ne za druge. Ne na subjektivni ne na objektivni ravni. Človeška pozitivna izkušnja še ne jamči, da je nekaj dobro v sebi. Objektivno dobro obstaja izven nas in se mu moramo podrediti, če želimo hoditi po pravi poti, sprejemati prave odločitve, dosegati določene uspehe, tudi za ceno žrtve, odpovedi in trpljenja.

Kdo ima sposobnost določati, kaj je dobro in kaj zlo?

Kdo ima torej zmožnost in pravico določati kaj je dobro in kaj slabo/zlo v svetu, v katerem živimo? Kdo od nas si upa trditi, da je sam od sebe sposoben v polnosti razločevati med tem, kaj je zanj, in za druge, dobro in slabo? Prepričan sem, da ga ni junaka.

To je skušnjava, kateri sta podlegla Adam in Eva v rajskem vrtu potem ko jima je Bog rekel, naj »jesta z vseh dreves, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega/zla naj nikar ne jesta! To bi jima namreč prineslo smrt!« (prim. 1 Mz 2,17). Kača (hudič) je želela vzbuditi ljubosumje pri Evi, češ, da sta z Adamom prikrajša­na za to spoznanje. Rekla ji je: Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti ...? (1 Mz 3,1). Hudič, ki je pretkan, je Božje besede malo naobrnil in jih spremenil v svojo korist. Boga je citiral nepopolno, prefinjeno, prikril svoje namere, zraven dodal še nekaj majhnih, na hitro ›neopaznih‹ laži, da bi v srcu Eve vzbudil dvom v Božjo dobroto in jo tako zmedel. Vse z namenom, da bi Eva pomislila, da je Bog zloben, krivičen, da ju želi prikrajšati za dar spoznanja dob­rega in hudega. Hudič, v podobi kače, jima je obljubil, da »se jima bodo odprle oči, da bosta postala kakor Bog, poznala bosta dobro in zlo«, če sežeta po ›prepovedanem‹ sadu (prim. 1 Mz 3,5).

Eva, ki je dopustila, da se je v njeno srce naselil dvom v Božjo besedo, je tako podlegla hudičevi skušnjavi z željo, da bi postala kakor Bog, enaka Bogu. Verjela je »lažnivcu« in si poželela postati »tista«, ki bo imela spoznanje dobrega in zlega, tista, ki more sama določati, kaj je dobro in kaj slabo, oziroma tista, ki bo »sposobna« sama od sebe razločevati med dobrim in zlim. »Postati kakor Bog« pomeni imeti moč, oblast, kontrolo v svetu, vladati svetu, določati kaj je dobro in kaj zlo ... so skušnjave, ki zalezujejo slehernega človeka. Segla je po sadu, ga zaužila in kaj se je zgodilo? Ni postala kakor Bog. Spozna­la je, da je verjela lažem, lažnivcu (in ne Bogu), in se tako »opekla«. Spoznala je zlo, ki ga prej ni poznala. Ustvarjeno bitje ne more postati enako Stvarniku, kakor glinasta posoda ne more postati enaka svojemu lončarju.

Eva je verjela skušnjavcu, lažnivcu, in tako izbrala smrt. To se dogaja vsakemu izmed nas, ko verjamemo lažnim obljubam, nas­vetom bolj kot besedam Boga. Neposlušnost, kršenje, ignoriranje Božje besede nam prej ali slej prinese najprej duhovno smrt; tj. bo­lečino, nemir, praznino, trpljenje, nezadovoljstvo, tesnobo, strah itd. Eva (in Adam) je torej postala podvržena smrti, kar pomeni, da je izgubila harmonijo s seboj, z bližnjim, s stvarstvom okoli sebe in s svojim Stvarnikom.[1] »Smrt je prišla na svet po hudičevi nevo­ščljivosti« (Mdr 2,24) in po človekovi neposlušnosti, nezaupanju Bogu, prišla je po grehu neposlušnosti (Rim 5,12), z njo pa tudi trpljenje, bolečina in bolezen.

Bog ne želi (ni želel) človekovega trpljenja, bolečine, smrti

V prejšnjem poglavju smo spoznali, da Bog ni avtor trpljenja, bolezni, bolečine, duhovne in telesne smrti. Do slednje bi najver­jetneje prišlo, četudi greha ne bi bilo, vendar bi človek izkušal smrt na drugačen način.[2] Človek ni bil ustvarjen za trpljenje, bolezen in bolečino. Vse to prihaja od prvega (Adamovega in Evinega) člo­vekovega upora Bogu, od nezaupanja in neposlušnosti svojemu Stvarniku. Naša prastarša sta v preizkušnji zaupanja in poslušnosti Bogu, popolnoma svobodna, v raju klonila pri »testu/preizkusu« poslušnosti in zaupanja.

Nekateri ne razumejo, zakaj je Bog to preizkušnjo dopustil? Zakaj je pustil skušnjavcu blizu? O tem se spra­šujejo, premišljujejo, nekateri pa se nad Božjo dopustitvijo prito­žujejo. Odgovor je preprost: Bog je ustvaril človeka svobodnega, z možnostjo svobodnega izbiranja. Človekova svoboda je izraz Božje ljubezni do človeka. Bog človeka ni ustvaril, da bi mu ta pod prisilo služil, pod prisilo zaupal, mu bil pod prisilo poslušen in mu »prisilno« vračal ljubezen. Kajti kdor je »pod prisilo«, kaže na to, da je nesvoboden, istočasno pa "prisiljenost" kaže na osebo, ki drugega usužnjuje in mu ne daje svobode. Kdor ne daje svobode, ne ljubi in ne more biti ljubezen. Vse to torej naspro­tuje samemu bistvu Boga, ki ni protisloven v sebi, ampak Ljubezen in svoboda.

Bog je človeku podaril največji dar - svobodno voljo

Bog je človeka ustvaril iz ljubezni in mu podaril čudovit dar svobode, zmožnost odločanja za Boga ali proti Bogu. Preiz­kušnjo v raju je dopustil potem ko ju je ›očetovsko‹ opozoril, jima dal prepoved in ju seznanil s posledicami, če jo bosta prekršila. Dopustil jo je, da bi se sama odloča(i)la, komu bosta zaupala, da bi spoznala dar svobode, ki jima je podarjena, da bi spoznala, da nista prisiljena služiti Bogu, mu biti poslušna ... Bog si želi, da se človek prostovoljno odloči Zanj, mu prostovoljno zaupa in mu je poslušen. Bog je ljubezen in zato ne more drugega kakor da dru­gemu bitju dopušča svobodo odločanja.

Človek se svobodno odloča za Boga ali proti Njemu. Ko se od­loča proti Bogu, se odloča proti samemu sebi, kajti »Bog je za nas« (Rim 8,31) in »ustvarjeni smo po Božji podobi« (prim. 1 Mz 1,27). Ta upor nazivamo greh. Človek z neposlušnostjo in nezaupanjem Bogu hodi, in deluje, zavestno ali nezavedno, v »nasprotno« smer od Boga, k nasprotniku in sovražniku Boga in človeka, hudiču. Posledično za svoje napačne poti in slaba dejanja prejema hudiče­vo »plačilo«[3], ki se kaže v mučenju, (počasnem) uničevanju človeka. Še enkrat poudarimo, da je hudič »lažnivec«, da so njegove poti nevarne, škodljive in vodijo v propad, pogubo. Je »morilec ljudi« (Jn 8,44) in »zapeljivec« (Raz 12,10), ki s svojim zapeljevanjem človeka odvrača proč od Boga – proč od Življenja samega v duhovno smrt. To počne tako, da mu na najrazličnejše načine prikazu­je in ponuja prepovedane sadove na neverjetno privlačen način, pod pretvezo doseganja moči, boljšega počutja, zdravja, »dobre« izkušnje. Ponuja mu tudi »dobre sadove«, a z namenom, da bi jih človek zaužil »predčasno«, v trenutku, ko še sam ni zrel/dozorel za njihovo uživanje, čeprav mnogokrat misli, da je. Namesto da bi človek počakal, da bi mu bili »podarjeni ob svojem času« oziroma »ob pravem času« s strani Stvarnika, si jih predčasno, samovoljno vzame. Predčasno zaužiti sadovi pa človeku ne morejo prinesti res­nične notranje zadovoljitve, sreče in izpolnitve.

Z lažnimi in »poceni« nasveti za doseganje sreče, zdravja, zado­voljstva, ljubezni, izpolnitve ..., ki jih ne manjka v rumenem tisku, spletnih portalih, družabnih omrežjih, knjižnih uspešnicah, lažni­vec in morilec ljudi širi svoje laži po ljudeh, ki ne poznajo Svetega pisma in pravega Boga. Laž ima kratke noge in na daljši rok nam nikoli ne more prinesti nečesa dobrega. Prinaša nam le zmedo in trpljenje. Nasprotno »očetu laži« je Jezus Resnica in prava pot za človeka, ki vodi v polnost življenja (Jn 14,6).

Boštjan Hari

Zgornje besedilo je izvlečeno in prirejeno iz knjige »Božja ljubezen odpušča in ozdravlja«. Dovoljenje založnika za prenašanje in prirejanje besedila je ekskluzivno in velja izključno za portal kerigma.si. 

[1]Knjiga modrosti nam pravi takole: »Bog ni naredil smrti, on se ne veseli propada živega. Vse je namreč ustvaril za bivanje« (Mdr 1,15).

[2]Prim. Avguštin Lah, Priročnik dogmatične teologije 1, (Ljubljana: Družina in Te­ološka fakulteta, 2003), 290-291.

[3]Sv. Pavel pravi takole: Kar bo človek sejal, bo tudi žel. To se pravi: kdor seje v svoje meso (kdor živi grešno) bo od mesa žel pogubo (trpljenje, smrt) (Gal 6,7-8), in dodaja: Plačilo za greh je smrt (Rim 6,23).