Molimo samo takrat, ko si nečesa želimo?
P. Pelanowski: »Če molim samo takrat, ko želim nekaj zase in ne zato, da bi resnično bil z Bogom, je to sebičnost, četudi se zdi, da je dobro«
Jezus je na zemljo prišel, da bi nam pokazal Očeta; da nas ozdravi, izpolni, blagoslovi v vsem. Če pa k Njemu prihajamo le takrat, ko nekaj potrebujemo, potem On trpi zaradi tesnobe, ker Mu ne vračamo ljubezni. To si lahko predstavljamo, če se spomnimo, kako se počutimo, ko nam nekdo ne vrne ljubezni.
Življenje je razpeto med udobjem in neudobjem. Neudobje se pojavi takoj, ko zmanjka udobja. Močnejša kot je želja po čustveni tolažbi, tem bolj okrutno je neudobje.
Foto: pixabay.com
»Molijo, ker želijo nekaj zase in ne za to, da bi resnično bili z Bogom. To je sebičnost, četudi se zdi, da je dobro«
Enkrat sem šel z žalostjo proti kapelici. S takšno žalostjo, kakršno imamo pri izgubi neuporabljenega razkošja. Hodil sem kot nekdo, ki ima mikroskopsko rano na palcu in pokleknil pred Kristusa, ki je bil prekrit z ranami od bičev, žebljev in sulice. Sram me je bilo in potožil sem se, da nimam več volje živeti. Ob Njegovem molku me je postalo sram. Začetek neizmerne sreče ni v doseganju minljivega udobja. Ni dobro moliti, da bi se izognili življenjskim težavam s pobegom v svet prijetnih izkušenj. Nekateri molijo samo zato, da bi občutili ugodje Božje navzočnosti. Želijo le prijetno preživeti čas v molitvi. Želijo si molitve, ker jim preživljanja časa z Bogom prinaša zadovoljstvo.
Če jim molitev ni všeč, bežijo v spanec in se ji izogibajo kot apostoli, ki so zaspali v Oljčnem vrtu. V prostor molitve se vržejo kot jadrnica v mirno morje, da bi uživali v begu pred resničnostjo. Želijo se dobro počutiti in imeti čustveno korist od preživljanja časa z Bogom. Želijo Ga začutiti, izkusiti dotik, se umakniti, prejeti jamstvo, da so sanje in prošnje, želje in potrebe uresničene. Molijo, ker želijo nekaj zase, ne pa zato, da bi resnično bili z Bogom. To je sebičnost, čeprav se tako zdi, da je dobro.
»Božji Duh iz ljubezni do nas zboleva za tesnobo, ko pričakuje resnično zainteresiranost (zanimanje) človeka«
Takrat sem bil star približno dvanajst let in zelo rad sem bral zgodovinske knjige. Preteklost me je zanimala, ker mi je bila sedanjost nevzdržna. Imel sem precej težko otroštvo. Tako sem se lahko poistovetil z junaki iz preteklosti in zmagoval v vojnah, saj sem bil v vsakdanjem življenju iz dneva v dan poražen. Nekega poletja je mama zbolela in je morala v bolnišnico. Zelo je trpela. Nisem je obiskoval. Nekega dne pa sem na polici knjigarne zagledal knjigo, katero sem si zelo želel. Ampak nisem imel niti centa. Do takrat mi je vedno mama dajala drobiž za nakup knjig. Šel sem v bolnišnico. Z mamo sva odšla na vrt pred bolnico. Sedela sva na travi, ona pa se je pritoževala in na koncu zajokala. Mislim, da sem celo sočustvoval in jo skušal malo potolažiti. Strah me je bilo, da bi že na začetku povedal glavni razlog obiska, verjetno pa tudi ona ni želela vedeti, kaj me je pripeljalo k njej? Morda sva se oba pretvarjala? Ves čas pa sem razmišljal, ali mi bo dala tistih dvajset zlotov, da bi si lahko kupil želeno knjigo. V enem trenutku sem jo prosil. Dala mi je denarnico. Potem ko mi je dala denar, sem se zelo hitro poslovil od nje. Vesel sem stekel do knjigarne in kupil knjigo. Ko sem prišel domov, sem jo takoj začel brati. Toda zdi se mi, da sem se vrgel v branje samo zato, da bi utišal glas vesti, ki mi je očital mojo otroško podlost, ki sem si jo dopustil. Bog je kot mati, ki je bolna od ljubezni. V Visoki pesmi je Nevesta bolna od ljubezni. Cordovero je v njej videl Božjega Duha, ki iz ljubezni do nas zboleva za tesnobo, ko pričakuje resnično zainteresiranost človeka.
»Prosimo ga, da nam vedno izpolni naše želje, potrebe, da nas ozdravi od bolezni. Ko izpolni naše prošnje, hitro končamo svoj obisk. Komu je danes še mar za Jezusa? Vsak skrbi le zato, kako bi si ugajal«
Bog trpi za nas v svojem Sinu, mi pa Ga obiskujemo, ne da bi nam bilo mar za Njegovo trpljenje, in Ga prosimo za tistih »20 zlotov«. Prosimo ga, da nam vedno izpolni naše želje, potrebe, ozdravi bolezni. Je takšna molitev Bogu prijetna ali je tudi podla? Ko izpolni naše prošnje, hitro končamo naš obisk. Komu je danes še mar za Jezusa? Vsak skrbi le zato, kako bi si ugodil, pomanjkanje udobja pa imenuje celo trpljenje.
»Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, GOSPOD pa je naložil nanj krivdo nas vseh. Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust. Iz zatiranja in iz obsodbe je bil vzet, kdo premišlja o njegovem rodu?« (Iz 53, 6-8a).
p. Augustyn Pelanowski, OSPPE.
Prevedel: Matjaž Grčar
Besedilo je prevedeno in objavljeno z dovoljenjem portala book.hr. Pravica do objave velja ekskluzivno le za portal kerigma.si.
Besedilo je iz knjige: „Odlasci“, ki jo lahko naročite na book.hr.
Vir: book.hr