Mimo tebe je šel duhovnik, mimo tebe so šli pobožni ljudje ...

Pater Pelanowski: »Gospod je na poti in dobro vé, komu se najprej približati.«

Je šel mimo tebe duhovnik, so šli mimo tebe pobožni ljudje? Si razočaran nad duhovnikom, nad osebo, na katero si računal, ki je bila verska avtoriteta v tvojem življenju…?

Kdo je takšen angel varuh za drugega človeka?

Usmiljeni Samarijan

Jezus sprejme in odgovori: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil‹« (Lk 10,30-35).

Zakaj ravno Samarijan? V hebrejščini ta beseda izhaja iz besede »šemer«, ki označuje varuha. Kot angela varuha? Kdo je vendar takšen angel varuh za drugega človeka? Kdo je Angel nad Angeli, Varuh nad Varuhi, nekdo, ki gleda bolj kot kdor koli na svetu, ki mu je bolj mar, ga bolj skrbi kot očeta in mamo, ki ima stalno odprto oko in se mu nikoli ne zapre – morda edino takrat, ko nas ne želi osramotiti – kdo je ta usmiljeni Samarijan?

TO JE JEZUS!

Ko sem zamišljen sedel ob tem vprašanju pred 32-imi leti, sem segel po Origenovem komentarju. Origen usmerja našo pozornost na Janezov evangelij. Kaj nam pove Janez v 48. vrstici osmega poglavja? Jezus se prepira s farizeji, spodbija njihovo mišljenje, njihove poglede, pojme, predstave o Mesiji, očita jim nevero in trmoglavost – in to je, preprosto rečeno, prepir. In v nekem trenutku, ko ga ne morejo več ujeti niti v eni besedi, padejo farizeji v neobvladljive čustvene reakcije, pobesnijo. To je običajno za človeka, ko vidi, da nikakor ne more dokazati svoje trditve. Takšna oseba tedaj poseže po dokazu ad personam (proti osebi), v smislu: »Grd si, neumen si, tak in tak si, si kot …«. Če slišiš, da ti nekdo tako govori, je to znak, da je tvoj sogovornik ravnokar pogoltnil lasten rep in ne vé več, katere argumente bi še uporabil. Tukaj imamo ravno tako situacijo. Judom primanjkuje resničnih dokazov, zato začnejo črniti Jezusa. In kot žalitev tedaj nastopi: »Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš demona?« (Jn 8,48). Ta stavek jasno sugerira, da to ni prvič, ko je bilo Jezusu očitano, da je on Samarijan. To je bilo seveda izrečeno z namenom omalovaževanja in verjetno je Jezus že dolgo poslušal podobne nadležne vzklike. Tisti med vami, ki ste podobne prizore doživeli v življenju, ki ste bili žaljeni, se lahko potolažite, saj je tudi sam Jezus bil v takšnih situacijah. To pomeni, da je sam Jezus Kristus ta Samarijan iz pripovedi. On je varuh teh ranjenih! In četudi gremo mi mimo drugih, on ne gre mimo nas!

SO TE VSI OBŠLI? NE SKRBI, JAZ TE NE BOM!

Ta človek je bil zagotovo na samem dnu, podvomil je vase, bil je ranjen, ni verjel vase in v to, da ima njegovo življenje nek smisel. Nepriljubljen v družini, nerazumljen, morda neljubljen s strani mame in očeta, je pobegnil iz Jeruzalema. Bog ti preko te pripovedi želi reči: »Ne boj se, jaz že hodim za teboj! Obšel te je duhovnik, obšli so te pobožni ljudje, a jaz ne bom šel mimo tebe! Morda si razočaran nad duhovnikom, morda si razočaran nad osebo, na katero si računal, ki je bila verska avtoriteta v tvojem življenju, a jaz ne bom šel mimo tebe.« Gospod je na poti in dobro vé, komu se mora najprej približati. Zagotovo ne bo šel najprej k nekomu, ki ne potrebuje pomoči. Ne! On bo šel najprej  k osebi, ki je že izgubila upanje v pomoč, ki govori v sebi: »Zagotovo me nihče ne bo rešil.« Samo s tistim, ki je v takšnem stanju, se lahko Jezus v prvem trenutku pogovori.

GLOBINA BOŽJEGA USMILJENJA MED NAMI

Jezus pravi, da se je Samarijanu zasmilil človek, ko ga je videl pretepenega, ranjenega in na pol mrtvega. Pri tem je Luka uporabil grško besedo »splanhnidzomaj«, ki dobesedno pomeni premikanje maternice. Gre za tako veliko in globoko sočutje, da se ga občuti na način, kakor da se premikajo vsi organi. Spomnimo se, kje v Bibliji se še pojavi ta ista beseda. V istem Lukovem evangeliju, v petnajstem poglavju, je takšna pripoved o očetu razuzdanega sina. Tam se ga je oče, ki je šel ven in ga čakal, tudi globoko usmilil: »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (Lk 15,20). Tukaj Biblija uporabi isti glagol. Kako veliko mora biti to usmiljenje, da se ga občuti na tak način, kakor da se znotraj telesa vse premika? Samo mama, ki nosi pod srcem otroka, lahko to razume, ko se otrok premika v maternici. Usmiljenje in blagoslovljeno stanje ženske imata veliko skupnega, saj nas Božje usmiljenje rojeva na novo, kakor da nas Bog ponovno ustvarja, ponovno prinaša na svet. Globlje kot pademo, globlje se nas usmili.

Prevedel: P. M.

Članek je preveden in objavljen z dovoljenjem spletnega portala book.hr. Pravica do objave velja izključno za portal kerigma.si.

Izvor: book.hr