Zapovedi in svobodna volja. Gre to sploh skupaj?

Zakaj nam je Bog dal zapovedi? Ali nimamo svobodne volje, da bi se sami odločali, kaj bomo počeli in kako bomo živeli? Svobodna volja in zapovedi. Gre to sploh skupaj? Prepovedi, zapovedi nas omejujejo, kršijo naše "pravice". Ali je temu res tako? 

Foto: pexels.com

Odnos med očetom in sinom, hčerko

Poglejmo odnos med očetom in malim sinom ali hčerkico. Zakaj oče pre(za)poveduje svojemu malemu otroku, naj se ne dotika grelne plošče v kuhinji, kadar je prižgana? Zakaj mu ne pusti igranja s kuhinjskim nožem, vilico itd.? Zakaj mu ne pusti, da da v usta vse, česar si zaželi? Zakaj mu ne dovoli, da se igra sredi ceste? Zakaj mu odločno razlaga pomen barv na semaforju in hoče, da jih upošteva?

Na vsa vprašanja se bomo skupaj v en glas zadrli: Ker mu ni vseeno zanj in mu hoče dobro! Ker ga ima rad! Ker ga želi obvarovati pred nesrečami! Pred trpljenjem, poškodbami, bolečinami in ne nazadnje pred prezgodnjo smrtjo!

Otrok se ne rodi z vedenjem, kaj vse je nevarno in kaj ne. Potreben je vzgoje in poučevanja. Mu bomo pustili, da vse, kar mu oče in mati, pa tudi vzgojiteljica v vrtcu in vsak odrasel, prepovedujejo, sam najprej (pre)izkusi, testira in se tako prepriča, če imajo prav? Otrok lahko uboga, upošteva očeta, odraslega, ko sta skupaj. Ko bo sam in dovolj samostojen, lahko deluje drugače. Je svoboden glede izbire. Ni pod nikakršno prisilo. Ne samo otrok, tudi odrasli smo omejeni v svojem spoznanju glede dobrega in zlega, nevarnega in nenevarnega, pa če si to priznamo ali ne. Nimamo resničnega in pravega uvida v negativne posledice. Te potem izkušamo prej ali slej.

Zakaj nam je Bog dal zapovedi?

V Svetem pismu beremo, da Bog vabi človeka, da ga posluša, mu zaupa in živi po njegovih predlaganih načelih. S kakšnim namenom? Da bi mu bilo dobro in bi bil obvaroval pred nepotrebnim trrpljenjem. Bog je človeku dal zapovedi, ker mu želi dobro in da bi polno živel (prim. 5 Mz 5,33; 6,24) in ker ga ljubi (5 Mz 7,8). Z istim namenom kakor odrasli otrokom prepovedujemo in zapovedujemo določene stvari tudi Bog človeku zapoveduje/prepoveduje. Kakor želimo odrasli otroka (iz ljubezni) obvarovati in zaščititi pred bolečino, trpljenjem, nesrečami, prezgodnjo smrtjo, tako nas želi tudi Bog iz ljubezni obvarovati pred vsem naštetim. Bog nam ne omejuje svobode, ki nam jo je podaril, ampak nasprotno, s svojo besedo, nasveti, zapovedmi, nam ustvarja prostor, v katerem se lahko gibljemo, da bi ostajali svobodni in obvarovani pred (nepotrebnim) zlom.

Svobodna volja 

Preidimo na vprašanje svobodne volje. Zagovorniki svobode, ali bolje rečeno svobodnjaštva, pravijo: »Človek je svoboden! Dela lahko, kar hoče! Ne potrebuje nekih zunanjih moralnih pravil, predpisov. Sam vé, kaj je zanj dobro in kaj slabo. Naj dela, kar mu paše. Naj se odloča sam!« Današnja zahodna družba, ki je t. i. liberalna družba, zagovarja in spodbuja človekovo svobodnjaštvo. Mediji na vseh področjih, prek televizijskih oddaj, filmov, serij, rumenega tiska, pa vse do jumbo plakatov po mestih, spodbujajo človeka k svobodnemu življenju. Človeka spodbujajo naj uživa življenje, svojo svobodo, naj si »privošči vse, kar mu pade na pamet«, kajti življenje je eno samo. 

Tako zahodni raztreščeni človek - veliko jih je žal brez smisla, saj se niti ne vprašajo, zakaj in čemu sploh živijo -, začne p(re)oizkušati različne »sestavine«, snovi (substance), ki kmalu lahko postanejo razvade, v najslabšem primeru celo odvisnosti. Želi si popestriti zdolgočaseno, brezsmiselno vsakdanje življenje, na način, da začne, na različnih področjih, vstopati v neznano, nevarno, z namenom, da bi nekaj novega doživel, izkusil. S tem dejanjem oziroma doživetjem/izkustvom, ki je v nekaterih družbah kot nekakšen test, bi smel vstopiti v družbo in ji začel pripadati; v družbo, ki je pred njim že vse to izkusila in doživela.

To eksperimentiranje velja predvsem za mladega človeka na Zahodu. Glede doživetja, izkustva, ekstaze je govora predvsem o stvareh, ki se dotikajo bodisi moralnega, spolnega ali pa duhovnega življenja. Vse to mlade ljudi dela »in«, »pomembne«, sprejete! Tako pokažejo svojo »svobodo« in »avtonomnost« oziroma pogum. Človek pogosto izkazuje svojo »neodvisnost« in svobodo z udejanjanjem moralno spornih stvari, tj. s stvarmi, ki mu sicer škodijo.

Pornografija, cigareti, alkohol, marihuana, različne vrste droge, na duhovnem področju: magija, ezoterika, spiritizem še nikomur niso koristili, ampak nasprotno, človeku prinašajo neko novo izkušnjo, doživetje, ekstazo. Prinašajo mu neko spremembo, ki je lahko sprva doživeta kot pozitivna - sprostitev kakšne napetosti, olajšanje -, pretresejo posameznikovo notranjo praznino, ali pa mu prinesejo nekaj sekundni/minutni odklop, da bi pozabil na svoje probleme in bolečine in se prepustil omejenemu užitku.

Ta izkušnja/doživetje mu ne prinaša resničnega dobrega. To potrjujejo takojšnje oziroma daljnosežne negativne posledice, v obliki takšnih in drugačnih odvisnosti. Dogaja se, da se prenekateri ni sposoben soočiti s svojimi problemi, ker ga o tem nismo poučili, oziroma pred njimi beži v omamo, ali pa jih zanikuje oziroma tlači vase, saj sicer preveč bolijo.

Kaj pomeni biti svoboden?

Ko je govora o svobodi, kaj pravzaprav pomeni biti svoboden? Mar človek, ki poskusi eno ali vse zgoraj omenjene stvari, pokaže, da je svoboden? Ko si privošči vse, kar mu narekuje radovednost, pokaže, da je svoboden? Ko si dovoli vse, brez omejitev, pokaže, da je svoboden? Je to dokaz njegove svobode? Res je, da s tem pokaže svojo svobodo. Človeku je dana svobodna volja, zato si lahko v svobodnem izbiranju privošči vse, kar hoče, a do določene meje, tj. smrti. Toda vse zgoraj omenjene, in še mnoge druge stvari/snovi in dejanja so v sebi slaba. Negativne posledice pričujejo o tem in zajamejo vso človekovo osebnost. Človek, ki po svoji začetni radovednosti nadaljuje z njimi, postane od njih odvisen.

Droga, cigareti, pornografija, alkohol, razne okultne duhovne seanse itd., imajo v sebi »sestavine«, ki zasvajajo človekov organizem. Človekovo telo in duševnost se privadita na to določeno snov in »dozo«, brez katerih ne zmoreta več normalno delovati. Ob tem se sproščajo hormoni ugodja, trenutne sreče in moči. Človek postane odvisnik. Postane njihov suženj. To pomeni, da ni več svoboden. Vse našteto torej ni pot v svobodo, marveč pot v suženjstvo. 

Kadar je človek svoboden, se sam odloča, kaj bo počel oziroma na kakšen način bo reševal svoje stiske, težave, bolečine. Ko pa postane od nečesa odvisen, zasvojen, se ne more več (popolnoma) svobodno odločati, ali bo npr. neko stvar (substanco) vzel ali ne – mora jo vzeti, v nasprotnem primeru bo telesno in duševno trpljenje neznosno. Tragično in protislovno je, da mora npr. vzeti/narediti stvar, ki mu sicer škoduje, ki ga pelje v duhovno smrt, da bi preživel bolečino, ki pa se po končani omami vrne s še večjo silovitostjo, ne samo na telesni, ampak predvsem na psihični ravni. Čeprav se zaveda, da mu škodujoča snov (dejanje) škoduje, o tem ima izkušnje, si ne more pomagati, da bi se ji lahko uprl. Je v začaranem krogu. To sovpada z izkušnjo sv. Pavla: Delam tisto, česar nočem. Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni (prim. Rim 7,15.20).

Greh, v tem primeru »škodljiva snov«, je tisti, ki nas zasužnjuje in sili v še globlji greh, kar pomeni, da za isti »učinek/zadovoljitev« potrebujem vse več in več. Temu notranjemu siljenju se pogosto človek ne more upreti. Je močnejše od njega. Izkuša podobno kot sv. Pavel: Ne delam namreč tega kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim (Rim 7,15). 

Človekov Osvoboditelj

Bog je določil, kaj je dobro in kaj slabo. Kristjani presojamo dobro in slabo v luči besed Boga in ne po lastnih izkušnjah, spoznanjih in presoji. Trenutna pozitivna izkušnja še ne jamči, da je neka stvar, dejanje resnično dobro. Negativnim stvarem in dejanjem, ki jih Bog obsoja, rečemo greh. Jezus pravi: Vsak kdor dela greh, je suženj greha (Jn 8,34). Življenje nam pokaže, da ima Jezus prav.

Paradoksalno je, da liberalna/svobodnjaška in hedonistična miselnost Zahoda, ki zavrača pojem greha, dela ljudi sužnje, ne pa svobodne. Pod pretvezo svobodnjaštva ljudje postajajo sužnji temu ali onemu. Smemo reči, da je na Zahodu veliko več ljudi, ki so sužnji nečemu kot pa svobodnih.

Vsaka odvisnost ali zasvojenost je v sebi slaba. Človeku škoduje. Liberalizem, ki spodbuja svobodno početje brez odgovornosti, brez omejenosti, pelje v sužnost. Ljudje postanemo kot vpreženi vol, katerega kmet vodi, kamor želi. Postanemo kakor ujetnik, s katerim ječar dela, kar si poželi. Ne glede na to, kako se mu upiramo, vedno zmaga on. In ta kmet, ječar je greh. Kajti na sebi imamo priklenjene verige, na rokah in nogah, ki nam preprečujejo enakopravno borbo z njim. Tako izgleda biti odvisen od kakšne stvari. Biti njen ujetnik. Biti njen suženj. Jezus nadaljuje: Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni (Jn 8,36). Osvoboditev od greha in hudega duha, ki stoji za njim, je torej predpogoj za vsako drugo svobodo. Jezus prinaša resnično svobodo. On je tisti Sin, Božji Sin, ki nas lahko resnično osvobodi. In zato je tudi prišel: »da oznani jetnikom prostost, da spusti vprežene, zatirane na prostost – v svobodo« (prim. Lk 4,18).

Namen človekove svobode ni »poskusiti vsega«, kar nam pravijo, da se »sveti« in je »dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja« (1 Mz 3,6). Ljudem, ki smo svobodna bitja, je sicer »vse dovoljeno, ni pa vse koristno« (1 Kor 10,23). Kakor je prvega človeka »prepovedani sad« vodil v duhovno smrt (1 Mz 3), tako tudi nas danes »prepovedani« in nekoristni sadovi zastrupljajo in vodijo v smrt, če se jim lahkoverno prepustimo. 

Človek je resnično svoboden, kadar lahko stvari in dejanju, ki sta slaba v sebi, reče: »Ne!« Človek je svoboden, ko se lahko slabemu (stvari ali dejanju) upre in ga zavrne. Je svoboden, kadar se lahko obvladuje in reče »ja« ali »ne«. Reči »ja« ali »ne« je odraz resnične svobode, kajti »vprežen« vol lahko reče samo »ja«. Lahko se sicer upira in kriči, da ne bo oral, a mu to nič ne pomaga. Prisiljen se je sprijazniti s tem, kar mu ukazujejo in mora delati tisto, kar se od njega zahteva. Nima druge izbire. Človek je svoboden, kadar ga nobena oseba ali predmet nimata podjarmljenega, v posesti. Govorimo o notranji podjarmljenosti, odvisnosti. Prava svoboda pomeni biti svoboden od posedovanja, bodisi materialnega, moralnega ali medodnosnega.

Resnična svoboda pomeni biti notranje, v srcu osvobojen od navezanosti na stvari, na razne substance, od posedovalnega oziroma posestniškega odnosa do sočloveka. To je svoboda, ki jo je živel Jezus Kristus. K tej svobodi nas kliče in nam jo želi dati. Sv. Peter pravi: Človek je suženj tega, čemur podleže (2 Pt 2,20), sv. Pavel pa dodaja: »Kristus nas je osvobodil za svobodo« (Gal 5,1). Biti Kristusov »suženj« pomeni biti najbolj svobodna oseba na svetu! Jezus, Božji Sin, nam želi popolnoma osvoboditi naše srce, da bi lahko živeli v svobodi in v obvladovanju samega sebe.

Božje zapovedi varujejo človeka pred nepotrebnim trpljenjem, padcem v sužnost greha, in mu omogočajo življenje v svobodi. Potrebujemo jih, ker smo omejena bitja, naj si to priznamo ali ne. Nihče od nas nima v sebi popolnega uvida in spoznanja dobrega in zlega. Zato pri tem potrebujemo pomoč od zgoraj. Božje zapovedi so nam dane kot priporočila, nasveti, smerokazi s strani Boga. Bog nas prek njih ne prisiljuje, ne sili, da jih spolnjujemo. Koristijo nam, ne Njemu, zato nam jih je posredoval. Imamo možnost in sposobnost svobodne izbire glede (ne)spolnjevanja.

Nobena Božja zapoved ne dela človeka sužnja, medtem ko kršenje Božjih zapovedi človeka vodi v raznovrstne sužnosti/zasvojenosti. Ko Bog človeku nekaj »zapove/prepove«, mu tam odpre prostor svobode, kjer v resnici ne more raniti ne sebe ne drugega. Tu se skriva smiselna povezava med svobodno voljo in zapovedmi. Če človek prestopi prag za(pre)povedi, v bistvu vstopa v tujo svobodo (jemlje tujo stvar, tujo osebo) in tako ranjuje sebe in drugega. Božje zapovedi potemtakem človeku prinašajo smernice ali smerokaze k ohranjanju svobode, k boljšemu, kvalitetnejšemu in polnejšemu življenju, nasproti kršenju in prestopanju, ki mu prinašata bolečino in trpljenje.

Jezus nas je »osvobodil za svobodo« (Gal 5,1), kar pomeni, da njegovo osvobajanje ni le od »nečesa«, tj. od sužnosti greha in zla, temveč je tudi osvobajanje »za« udejanjanje dobrega. Jezusova osvobajajoča moč in milost nas usposabljata, potrebno ga je zanju prositi, dajeta nam moč za udejanjanje dobrega, ki ga sicer vsi želimo, a ga prepogosto ne zmoremo (prim. Rim 7,15-19); usposabljata nas, da moremo v vse večji svobodi delati dobro. Pri krstu je v nas izlil svojega Duha moči, da bi nas z našim sodelovanjem (željo, zaupanjem, poslušnostjo, razpoložljivostjo, pripravljenostjo) osvobajal od greha, v kolikor pademo vanj, da bi nas od njega varoval, hkrati pa nas prek Njega usposablja, krepi, spodbuja in nagiblje k udejanjanju dobrega (prim. Flp 2,13).

Boštjan Hari

Zgornje besedilo je izvlečeno in prirejeno iz knjige »Božja ljubezen odpušča in ozdravlja«. Dovoljenje založnika za prenašanje in prirejanje besedila je ekskluzivno in velja izključno za portal kerigma.si. Več o knjigi: salom.si.