10 temeljnih razlik med krščanstvom in hinduizmom (1. del)
Na svetu obstajata dve osnovni vrsti religij, dva osnovna svetonazora, dve osnovni veri oziroma prepričanji: vzhodnjaška ali orientalna (predvsem Daljni Vzhod) in zahodna. Glavne razlike med hinduizmom, ki je največja religija in filozofija Vzhoda, in krščanstvom so temeljne razlike med vzhodnimi in zahodnimi verami, prepričanji, svetonazori. Obstaja najmanj deset splošnih razlik.
Foto: Pixabay.com
1. Hinduizem je panteističen, ne teističen.
To pomeni, da veruje in uči, da je bog zlit s svetom, da je vse, kar obstaja, božansko. Bog ni stvarnik in nad svetom (islam), a tudi navzoč in dejaven v svetu (judovstvo in krščanstvo), kot npr. razkrivajo monoteistične vere. Tantrizem, eden največjih indijskih filozofskih tokov, posebej uči, da je vse stvarstvo manifestacija boginje Šakti, božanske energije boga Šive. Nauk, da je Bog ustvaril svet iz nič in da ga ni razširil (emaniral) iz svoje lastne substance, da ga je preprosto izoblikoval iz nekega predobstoječega materiala, je ideja, ki nikoli ni padla na pamet nikomur, razen judom in tistim, ki so se od njih učili. Vsi drugi so imeli bogove za »del sveta« (poganstvo) ali pa so »svet imeli za del Boga« (panteizem).
2. Če je Bog v vsem, kar obstaja, potem je Bog tudi v tem, kar imenujemo dobro in zlo.
Iz tega sledi, da ne obstaja absolutna morala, ne obstaja božanski zakon, božanska volja, ki deli dobro od slabega. Ta miselnost pripada hinduizmu. V njem ni bistvene razlike med dobrim in zlim. Hindujec časti tako dobre kot zle sile, bogove. Moralnost je samo sredstvo, s katerim se duša prečiščuje od želja (budizem), da bi dosegla mistično (skrivnostno) zavest. Judje so edinstveni tudi v tem, da istovetijo izvor morale s predmetom religije. Vsak človek ima dva vrojena čuta: religiozni čut spoštovanja (čaščenja) Boga in moralni čut zavesti, vendar pa je samo judovski Bog središče tako enega kot drugega. Samo biblični Bog je absolutno pravičen. Če besedam Dostojevskega dodamo nekaj besed, lahko rečemo: »Če ni absolutno dobrega in pravičnega Boga, potem je vse dovoljeno.«
3. Vzhodnjaške religije se razvijajo iz osebnih mističnih (skrivnostnih) izkustev;
zahodne religije se razvijajo iz javnih razodetij, ki so zapisana v knjigi oz. povzeta v verovanju. Na Vzhodu človeška izkušnja presoja te zapise, na Zahodu Pisma presojajo izkušnjo. V tem je bistvena razlika. Zaradi tega so vzhodnjaške religije logično bolj priljubljene pri svetovnih psihologih, kjer je poudarek na izkušnji lastnega doživetja, sklicevanje nanj, medtem ko pozitivna izkušnja vernega posameznika na Zahodu še ne jamči, da je neka stvar v resnici dobra, ampak se presoja v luči Božjega razodetja, ki prihaja od zgoraj, od Boga, ki določa, kaj je dobro in kaj zlo.
4. Zato so vzhodnjaške religije ezoterične (iščejo »skrita, skrivnostna« znanja), elitistične, v polnosti razumljive le od znotraj, in to tistim, ki delijo to izkušnjo.
Zahodne religije so eksoterične, javne, demokratske, odprte vsem. V hinduizmu obstaja mnogo ravni resnice: politeizem (mnogoboštvo), svete krave in reinkarnacija za množice; monoteizem, enoboštvo (oz. monizem) za mistike, ki trdijo, da je posamezna duša »eno z Brahmanom« (Bogom) in oproščena reinkarnacije (»Brahman je edini reinkarnator«). Tako je resnica relativna, odvisno od ravni izkušnje. Ko se je C. S. Lewis spreobrnil iz ateizma, se je odločil, da bo šel nakupovat v neke vrste supermarket svetovnih religij. Svoj izbor je skrčil na hinduizem in krščanstvo kot edini dve religiji, ki sta »gosti« in »redki«. Rekel je, da so religije kakor juhe. Nekatere, npr. močne mesne juhe, so redke in bistre (unitarizem, konfucionizem, moderna judovska vera); druge, npr. »mineštra« (enolončnica), so goste in temne (poganstvo, »misteriozne religije«). Samo hinduizem in krščanstvo sta tako redka (filozofska) kot gosta (zakramentalna, misteriozna). Hinduizem je v bistvu spoj dveh religij: goste za množice, redke za modrece. Samo krščanstvo je oboje skupaj za vsakogar.
5. Po vzhodnjaškem misticizmu je individualnost iluzija, slepilo. Ne gre toliko za to, da ne bi bili resnični, temveč da se »ne razlikujemo od Boga« oz. »eni od drugih«.
Zanje je vse v resnici eno. Krščanstvo vam pravi, da ljubite svojega bližnjega; hinduizem pa, da ste vi vaš bližnji. Vzhod je mnenja, da je beseda Jaz, ki jo je izgovoril Bog sam kot svoje ime za lastno bit, popolna zabloda, ne popolna resničnost. Ne obstaja posamezni jaz; vse je eno.
6. Ker je individualnost zabloda, je to tudi svobodna volja.
7. Če je svobodna volja zabloda, potem je to tudi greh.
Če pa je greh zabloda, potem je to tudi pekel. Verjetno je največja privlačnost vzhodnjaških religij v tem, da zanikajo greh, krivdo in pekel. Zato še enkrat ponavljamo, da ni bistvene razlike med dobrim in zlim v hinduizmu.
8. Dve najpomembnejši prepričanji krščanstva (kot je povzel sveti Pavel v Pismu Rimljanom, v prvi sistematični krščanski teologiji), greh in odrešenje, manjkata na Vzhodu.
Če greh ne obstaja, odrešenje ni potrebno, marveč samo razsvetljenje. Ni se nam treba »ponovno roditi« (»od zgoraj«, »znova«, kakor Jezus poudarja Nikodemu), ampak samo prebuditi v svojo prirojeno božanskost. Če sem del Boga, me greh ne more nikoli resnično od Boga odtujiti. Ko Jezus omenja nujnost ponovnega rojstva, ne misli na ponovno biološko/fizično rojstvo, ampak na nujen prejem Duha od zgoraj, Božjega Duha, ki ga podeljuje On skupaj z Očetom vsakomur, ki ga sprejme za Božjega Sina, Odrešenika in srednika med Bogom in človekom. Ta Božji Duh človeka preraja, prenavlja, preobražuje, spreminja v nobega človeka, upodablja po Kristusu.
9. Po hinduizmu telo, materija in čas niso neodvisno resnični.
Mistična izkušnja dvigne duha izven časa in sveta. Judovska vera in krščanstvo sta v bistvu novosti, dogodki znotraj časa: stvarjenje, previdnost, preroki, Mesija, smrt in vstajenje, vnebohod, drugi prihod. Utelešenje in novo rojstvo sta večnost, ki dramatično vstopi v čas. Vzhodnjaške religije niso dramatične. (Vzhodnjaki so tisti, ki demitologizirajo; na čudežne dogodke gledajo kot na običajne mitske prilike, ki kažejo na neko večno, abstraktno resnico.)
10. Popoln ideal ni svetost, ampak misticizem.
Svetost je v osnovi stvar volje: hoteti Božjo voljo, ljubiti Boga in bližnjega. Bog v nas prek našega hotenja, želje spolnjevanja njegove volje in prek predanega zaupanja izliva svojo ljubezen, da bi lahko ljubili kot On. Ko ljubimo sočloveka kot On, nas posvečuje, dela svetega. Misticizem je v osnovi stvar intelekta, intuicije, zavesti, ne pa volje, kar se ujema z vzhodnjaško podobo o Bogu kot o zavesti, ne zakonodajalcu.
Peter Kreeft
Prevod in priredba: Boštjan Hari
Vir: bitno.net in Kreeft, Peter. Kršćanstvo i druge religije. 2003. Verbum: Split.