10. temeljnih razlik med hinduizmom in krščanstvom (2. del)
Hinduizem trdi, da so vse druge religije joge: poti, dela, steze. Krščanstvo je ena od oblik bhakti joge (joga za čustvene tipe in ljubimce). Obstajajo tudi jnana joga (joga za intelektualce), raja joga (joga za tiste, ki eksperimentirajo), karma joga (joga za delavce, praktične ljudi) in hatha joga, ki je kot fizična priprava za vse štiri. Za hindujca so religije ceste ljudi, ki se vzpenjajo k božanski gori do razsvetljenja – »kolikor ljudi, toliko poti«. Religija je relativna v odnosu do človeških potreb; ne obstaja ena pot, ena objektivna resnica.
Foto: pixabay.com
Obstaja univerzalna resnica o človeški naravi: da ima »štiri potrebe« – užitek, moč, altruizem in razsvetljenje. Hinduizem nas spodbuja, da poskusimo vse štiri poti v prepričanju, da samo četrta prinaša popolno izpolnitev. Če reinkarnacija obstaja in če ni pekla, si lahko hindujec privošči potrpežljivost in nas pusti, da se učimo na daljši in težji način: z izkušnjo, ne pa prek vere in razodetja. S hindujci je težje vzpostaviti dialog kot z muslimani in to iz nasprotnega razloga: muslimani so zelo nestrpni (netolerantni), medtem ko so hindujci zelo strpni (tolerantni). Nič ni neresnično; vse je na nek način resnično.
Islam je kakor hladna železna ostra špica, hinduizem pa je kot topla megla. Glavno vprašanje in vrhunec hinduizma je mistična izkušnja, ki se imenuje mukti ali mokša: »osvoboditev« od iluzije končnosti, spoznanje, da tat tvam asi, »ti si To [Brahman]«. V središču tvojega bitja ni individualni jaz, ampak atman, univerzalni »jaz«, ki je istoveten z Brahmanom, »velikim«, Enim, ki je Vse. To se zdi oz. sliši kot nekaj najbolj nesmiselnega in najbolj bogokletnega, kar bi lahko rekli: da sem jaz Bog. Vendar ne gre za to, da sem jaz, Janez Janžič, Bog Oče Vsemogočni. Atman ni jaz in Brahman ni Bog Oče. Hinduizem ne istoveti imanentnega človeškega »jaza« s transcendentnim božanskim »jazom«, ampak transcendentni človeški »jaz« z imanentnim božanskim »jazom«. To ni krščanstvo. To ni niti krščansko krivoverstvo. Ni pa tudi idiotizem. To je lahko izkrivljena globokoumnost.
Martin Buber v I and Thou (Jaz in Ti) želi reči, da je mokša globoka izkušnja »izvorne prebiografske edinosti« sebstva (jaza), pod vsemi oblikami in vsebino, ki mu prinaša izkušnjo, a se zamenjuje (meša) z Bogom. Tudi Aristotel je rekel, da je »duša na nek način vse stvari«. Hinduizem razlaga ta način kot istovetnost oz. zaobseganje, ne pa spoznavanje: obstoj vseh stvari razlaga kot nekaj substancialnega, ne pa mentalnega. Duša je dejansko zrcalo za ves svet, obenem pa tudi predmet v Božjem zrcalu. Hinduizem razume, da je duša svetu kakor Bog, vendar pozablja, da je ona za Boga kakor stvari v svetu.
Takšen panteizem je danes zelo popularen. Večina mojih študentov na katoliški fakulteti verjame, da smo mi del Boga in da je Bog v vsakomur. Zato se nam ni treba »ponovno roditi«, ampak moramo samo prepoznati svojo notranjo vrednost in sprejeti sebe takšne, kakršni smo. Izobraževali so jih pop-psihologi, zamaskirani v teologe. Pop-psihologija je v osnovi nereligiozni hinduizem, humanistični panteizem.
V nekem smislu sta si hinduizem in krščanstvo oddaljena, kolikor sta si lahko dve religiji. Primerjajmo križ z gurujem, ki meditira. Kristusove oči so odprte, roke razširjene, telo pa prebodeno. Križ je to, kar se zgodi, ko se dobro sreča z zlim. Gurujeve oči so zaprte, obrnjene proti notranjosti. Njegove roke in celo telo so zaprti kakor žoga. On ni preboden; on je eno, vsi spori, konflikti so transcendirani. Greh ni razrešen, ampak je prenehal.
Po drugi strani pa bi si lahko bila krščanstvo in hinduizem bližje kot pa judovstvo in krščanstvo, ker govorita s povsem različnima jezikoma. Hindujci niso zavrgli Kristusa; oni ga samo ne poznajo oz. mogoče ga. Morda, kakor želi reči Raymond Pannikar, »v hinduizmu obstaja skriti Kristus« v Isvari, »Gospodu«, manifestaciji oz. vidnem kazanju boga, Brahmanu. Krishna je v Bhagavadgiti »nekaj« kakor Kristus, malodane inkarnacija – doketistični Kristus, pojava v človeški obliki Brahmana. Za doketiste Jezus Kristus ni imel fizičnega telesa, ampak je to bilo le navidezno. Hinduizem ima tudi »nekaj«, kar je malo podobno Trojici v sat-cit-anandi, tri stvari, ki so Brahman: neskončna bit, neskončna zavest in neskončna blaženost.
Toda »nekaj kakor« ni realna stvar, substanca. Ona je senca, mala sled, predpostavka, namig, sanje, mit, sled luči iz daljave, »skozi steklo, nejasno«. C. S. Lewis imenuje mite »dobre sanje«. Mi potrebujemo več od sanj; potrebujemo budnost. Hinduizem pravi, da ljudje sedaj sanjamo, ko pa spoznamo svojo božansko identiteto v mističnem izkustvu, se prebudimo. Sprašujemo se, zakaj ne bi bilo obratno. Praktični hinduizem je kot sanje. Dostojevski pravi: »Ljubezen na delu je nekaj grobega in groznega, ko se primerja z ljubeznijo v sanjah.« Hinduizem poučuje sočutje, ne pa tudi ljubezni na delu, zahtevno in dobrovoljno, osebno, moralno Jezusovo ljubezen.
Nekateri pravoverni hindujci so na mater Terezijo gledali kot na tujko, ki se vmešava in vsiljuje krščanske vrednote aktivnega osebnega usmiljenja hinduistični družbi, kjer so ljudje zavrženi, zapuščeni, da umrejo, če se nekdo ne vmeša v njihovo karmo (usodo). Kljub temu pa jo večina hindujcev priznava kot svetnico v krščanskem pomenu besede. Svetost v hinduizmu namreč pomeni, da je nekdo dosegel osmo stopnjo (joge) na poti stapljanja/zlivanja z Brahmanom, enost z njim, »samoodrešenje«; osvoboditev od vsake karme, iz kroga smrti ter ponovnih rojstev, razsvetljenje, samadhi in tako postal bog!
Hinduizem uvršča krščanstvo v bhakti jogo, kristjani pa bi lahko uvrstili hinduizem v enega od možnih načinov molitve. Če želimo meditirati, medtem ko molimo, in če imajo hindujci dolgo in bogato tradicijo v metodah meditacije, bi morali uporabiti vse, kar je tam dobrega in koristnega (dobro in koristno pa se presoja v luči Pisma, Božjega razodetja, ne prek osebne izkušnje), kakor smo uporabili mnoge intelektualne tehnike in spoznanja iz poganske grške filozofije, vendar s preudarnostjo, previdnostjo, in jih obrnili v krščansko zavest. Mnogi kristjani danes poskušajo delati tako. Izogniti se moramo nekritičnemu sinkretizmu (združevanju elementov, ki so v sebi nezdružljivi) in tudi nekritični splošni sodbi z enako odločnostjo – kar pa vsekakor ni lahka naloga.
Zaradi tega sta modernizem in fundamentalizem popularna – sta dva hitra in lahka odgovora na zapleteno vprašanje. Cerkev bo najbrž potrebovala stoletja, da bo definirala srednjo pot do hinduizma.
Da to resnično ni lahka naloga, govori tudi dejstvo, da so vsi poskusi združevanja hinduističnih metod meditacije s krščanskimi načini molitve povzročili veliko nesporazumov, ko so se v praksi pogosto sprevrgli v mešanje religij – v sinkretizem. Zaradi tega je Kongregacija za nauk vere 15. 12. 1989 objavila dokument z naslovom: Pismo škofom katoliške Cerkve o nekaterih vidikih krščanske meditacije (v slov. O meditaciji, CD 44), v katerem je opozorila, da se mora molitev vedno izvajati v avtentičnem duhu Cerkve in pod njenim vodstvom. Dokument je ponovno poudaril, da je krščanska molitev predvsem osebni, pristni in globoki dialog človeka in Boga in da se bistveno razlikuje od nekrščanskih meditacij, kjer se oseba želi izgubiti v nedefinirani »božanskosti«.
Peter Kreeft
Prevod in priredba: Boštjan Hari
Vir: bitno.net in Kreeft, Peter. Kršćanstvo i druge religije. 2003. Verbum: Split.