Joga in krščanstvo (1. del)
Živimo v času, ko se življenjska orientacija vse bolj izgublja. Tempo časa postaja uničujoč. Civilizacijski dosežki na vseh področjih niso izpolnili pričakovanj. Moderni človek ima kljub svojemu napredku v znanosti in tehniki še manj prostega časa in je še bolj podložen raznim vrstam odvisnosti, kakor so bili njegovi predniki. Stres in frustracije so postali bistveni del vsakodnevnega slovarja. Vedno bolj se uporablja sredstva za umirjanje, prakticirajo se antistresni programi, bodisi v obliki opija, literature ali tehnik. Število tehnik za doseganje oziroma ohranjanje »popolnega zdravja« je v vse večjem porastu. Tako se v današnjem času v našem prostoru pojavljajo Transcendentalna meditacija (TM), SriChinmoy meditacije, avtogeni treningi, razne borilne veščine, muzikoterapije, plesne sprostitve, med njimi tudi joga, o kateri bomo govorili v spodnjem prispevku.
Foto: Unsplash.com
Invazija gurujev
Evropa zadnja leta mrgoli od gurujev vseh vrst, predvsem pa indijskih. Guruji (»gu« - tema + »ru« - svetloba, znanje) so duhovni učitelji, ki kandidata vodijo k razsvetljenju. Doseganje razsvetljenja (samadhi) je v indijski filozofiji za hindujca (za budista nirvana) končni cilj zemeljskega življenja, tj. osvoboditev od zemeljskega, telesnega, materialnega. Hindujec namreč veruje, da je treba preiti iz neznanja – nevednosti, ki vlada v navideznem svetu (maya), v katerem živimo, – k razsvetljenju, tj. zlitju z edinim, ki obstaja, ki je resničen – brahmanom (neosebna božanska sila).
Gostovanjem gurujev na Zahodu se daje vse večja spektakularnost. Eden izmed njih je Paramhans Swami Maheswarananda. Rodil se je l. 1945 v Rajastanu v severozahodni Indiji in že več kot 30 let živi na Dunaju. Je ustanovitelj največjega joga sistema na Zahodu, »Joga v vsakdanjem življenju«. Večkrat je obiskal Slovenijo. Leta 2007 je imel naprimer predavanje na temo »Duhovno prebujenje manipura čakre« v Cankarjevem domu v Ljubljani. V Zagrebu ga je leta 1999 v prepolni kinodvorani pozdravil predstavnik indijskega veleposlaništva na Hrvaškem. Guru je imel nato predavanje o »skrivnostnih močeh v človeku«. Leto kasneje je prav tako na Hrvaškem vodil mednarodni joga seminar, kjer je predaval o »Kundalini in energetskih centrih«.
Različne interpretacije joge
Joga je pojem, ki se danes pogosto pojavlja v vseh javnih medijih, na radiu in televiziji, v časopisih in revijah, in je že sprejel mednarodna merila. Dejstvo je, da kljub njeni razširjenosti mnogi o njej še vedno vedo zelo malo. Od tod tudi tolikšni nesporazumi. Nekateri jo imajo za religiozno tehniko, drugi jo prakticirajo kot terapevtski sistem, spet drugi jo imajo za telovadbo ... Dilemo bi nekako mogel razrešiti pogled na njeno preteklost.
Joga v svojem izvoru
Joga se je razvila v Indiji iz prastarih verskih predstav in z njimi povezanih vaj ter je starejša tako od Ved (najstarejša hindujska sveta knjiga), kakor tudi brahmanizma. Zaradi tega jo nekateri njeni zagovorniki predstavljajo kot nereligiozno tehniko, ker je obstajala pred samim hinduizmom. Swamiji (duhovni učitelji) gredo brez kakršnih koli temeljev dalje in trdijo, da so vse religije del joge oziroma da je joga »oče« vseh religij. Četudi stara, joga ni niti približno tako neodvisna disciplina, kot jo oni predstavljajo. Joga je v svojem teoretičnem nauku popolnoma odvisna od še starejšega filozofskega sistema, ki se imenuje Samkhya.
Razvoj joge
V najzgodnejši dobi je bila joga usmerjena na tehnike za koncentracijo, ki so si pridobile oblast nad duhom in telesom, nad materijo, pa tudi nad skrivnim znanjem o človeku in vesolju. Hrvaški prof. Katičić dodaja, da se je filozofija joge razvila na osnovah asketskega žrtvovanja in da ima svoj globlji izvor v starodavnih čarovnijah.
Ni dvoma, da se je v jogi zbralo tudi izkustvo indijskih puščavnikov, ki so v človeku odkrili mnoge skrite sposobnosti, od katerih so nekatere sprejete v sodobni psihosomatski medicini. Vendar pa je joga pred vključitvijo v brahmansko pravovernost priznavala osebnega boga Isvaro. Isvara pa je »izključno bog jogijev, bog samo tistih, ki so jogo izbrali kot pot osvoboditve. Isvara ni bog stvarnik, čeprav je vse nastalo iz prakrti oz. pramaterije. Isvara je najvišji purusa, nikakor pa ne transcendentni bog v smislu monoteističnih religij« (Mircea Eliade).
Brez pretiravanja smemo reči, da je bila joga od svojih najzgodnejših začetkov, tudi pred vključenjem v hinduizem, teistična (priznavala je boga), kar pomeni, da je poučevala praktično vprego človekovih duhovnih in telesnih moči z namenom doseganja osvoboditve (mokše) iz kroga ponovnih rojstev (samsare).
Pojem
Jogo bi lahko na kratko definirali kot »pot zedinjenja z bogom«. Je teistični sistem oziroma tehnika osvoboditve iz ciklusa ponovnih rojstev (reinkarnacije), s ciljem »odstranjevanja stanj zavesti«, je tehnika razsvetljenja oziroma osvoboditve (mokše), kar se na koncu more doseči samo s pomočjo guruja.
Papež Frančišek je rekel, da »nam tisoč tečajev duhovnosti, to je joge, zena in podobnega, ne bo dalo svobode Božjih otrok«.
Sama beseda joga ima dva pomena:
1. Jemanje jarma nase – kakor vol (sredstvo za doseganje cilja)
2. zedinjenje (cilj joge)
Joga istočasno označuje tako sredstvo (vpreganje in krotenje čutil) kot tudi cilj (povezanost individualne in absolutne duše; končno zedinjenje atmana in brahmana).
Pot odrešenja v hinduizmu in krščanstvu
S površnim razmišljanjem mnogo pravijo, da so vse religije samo različne poti do istega Boga. To je na svojih predavanjih večkrat poudarjal tudi Swamiji, a temu ni tako. Takšno je stališče hinduizma in sodobnega verskega relativizma, ki ne verjame v absolutno resnico, ki pa nista združljiva z vsebino razodete (judovsko-krščanske) vere.
Med krščanstvom in hinduizmom obstaja temeljna razlika, ki jo želimo tukaj poudariti. Skupna lastnost religij je nauk o odrešenju. Z drugimi besedami nauk o tem, kako priti do uresničenja, polnosti življenja, večno trajajoče sreče, tj. življenja, v katerem ni kančka zla, trpljenja in bolečine. V nas je namreč močna želja, hrepenenje, da bi se trenutki doživljanja sreče raztegnili v neskončnost in nikoli prenehali.
V religijah človek išče Boga. Na vse pretege se trudi, da bi se povzpel do njega, v razodeti religiji – krščanstvu pa Bog išče človeka, se mu samorazodeva, samorazkriva. V tem se krščanstvo bistveno razlikuje od vseh religij, razen judovstva, ki je priprava na dokončno razodetje Boga v osebi Jezusa Kristusa. Bog v Jezusu išče ranjenega, izgubljenega, blodečega človeka – sebičnega in egocentričnega, slabotnega, ki pogosto dela tisto, česar noče. V sebi človek doživlja stalen boj med dobrim in slabim. Hoče delati dobro, a prepogosto dela zlo (v dejanjih, hotenjih, mislih, odločitvah ...), ki ga sicer globoko v sebi noče. To izkušamo vsi brez razlike.
Potem ko je Adam zagrešil, se je skril. Bog ga poišče in vpraša: »Adam, kje si?«. V hinduizmu se posameznik odrešuje sam (ali s pomočjo guruja), medtem ko v krščanstvu Bog odrešuje človeka (osvobaja od zla, ozdravlja in ob(pre)navlja). V središču hinduizma je neka tehnika, v središču krščanstva pa je Božja milost (nezaslužen dar zastonjske ljubezni, naklonjenosti), po kateri se Bog sklanja k človeku, da bi ga odrešil ujetosti v zlo in mu podaril novo življenje v svobodi. V hinduizmu je odrešenje individualni napor, v krščanstvu pa je poudarek na skupnosti (občestvu) – Cerkvi. Bog nas odrešuje in posvečuje po skupnosti, molitvi, zakramentih. »Že dva tisoč let je Cerkev kot jaslice, v katere Marija polaga Jezusa in ga izroča češčenju in v premišljevanje vsem narodom«, pravi Janez Pavel II. (Skrivnost učlovečenja, št. 11).
Če vernik v hinduizmu želi komunicirati z Bogom, se mora sam vzdigniti do Boga. Sam se preobražuje, pobožanstvuje (sam postaja bog!), da bi bil sposoben odnosa z božanskim. To označuje panteizem. »Joga sprejema oboje – tako verovanje v ustvarjalno moč vesolja kakor tudi v sveto osebo,« trdi Swamiji. Sredstvi za to preobrazbo sta meditacija in tehnika.
Krščanski razodeti Bog se sklanja k človeku in ga odrešuje prek odnosa s seboj. To se začne, ko ga človek sprejme, mu prizna lastno nepopolnost in grešnost ter začne v zaupanju delovati, kakor ga uči. Krščanski Bog se ne sklanja k človeku, ker bi si on to zaslužil, prislužil s svojimi napori in dobrimi deli, ampak iz zastonjske ljubezni do njega. Biblični nauk nam razkriva, da si človek ne more zaslužiti/prislužiti popolne sreče (zveličanja) s svojimi (dobrimi) deli, ampak le po veri v osebo Jezusa Kristusa, Božjega Sina in popolnega človeka. Po njej postane deležen Božjega odpuščanja in novega življenja, ki mu pomaga v boju zoper zlo ter ga usposablja za dobra dela iz (čiste) ljubezni. Biblični Jezus je edini, ki človeka opravičuje pred Pravičnim Očetom; je edina pot, resnica in življenje za slehernega človeka. Edini odrešenik človeka (osvoboditelj od zla in celostni zdravnik). Greh je tisti, ki nas ločuje od življenja v popolni sreči in ne neznanje. Odpuščanje zanj pa je v osebi Jezusa Kristusa, ki je nase prevzel vse grehe človeštva in šel v kazen - smrt - zaradi njih.
Josip Blažević
Prevedel, priredil in dopolnil: Boštjan Hari
Več o jogi, resnica o njeni vsebini, namenu in ciljih lahko preberete v knjigi Božja ljubezen odpušča in ozdravlja.
Vir: bitno.net