Joga in krščanstvo (2. del)
Spoštovanje gurujev
V hinduizmu se skupaj s panteističnim bogom vedno slavi še guruja oziroma duhovnega učitelja. Njemu gre zahvala za religiozno znanje. Guru daje učencu mantro. Mantra (»man« - duh + »tra« – osvoboditev) je zlog ali verz v sanskrtskem jeziku, ki se poje z namenom doseganja osvoboditve in miru. »Meditacija brez mantre je kakor telo brez duše«, pravi Swami in dodaja, da je »mantra brez učitelja kakor duša brez telesa«. Zagovarja svobodo od vsake religije, istočasno pa zahteva celovito podložnost guruju: »Samouresničitev lahko dosežemo le pod vodstvom guruja, ne glede na to, katero pot joge izberemo. Obstajajo samo ena vrata, skozi katera vstopimo v kraljestvo znanja – predanost učitelju.« Še več, joga-aspirant (pripravnik) bi moral brati tudi hindujske spise: priznana dela joga-literature (na primer Bhagavad-Gito, Upanišade, Patanjalijeve Joga-Sutre, spise o Vedanti, biografije velikih jogijev), da bi se ob njih navdihoval in učil. Priporočenemu pobožnemu branju indijske hagiografije je treba dodati, da imajo nekatere od fizičnih vaj iz sistema »Joga v vsakdanjem življenju« (prvih 20 položajev iz niza »KHATU PRANAM«) religiozen značaj, izkazovanje kulta Satguruju (»pravemu duhovnemu učitelju«).
Foto: Unsplash.com
Kaj je cilj joge?
Po besedah Maheswaranande, začetnika sistema »Joga v vsakdanjem življenju«, je »cilj joge duhovna in telesna osvoboditev – od karme in usode, ponovnega rojstva in smrti«. K temu dodaja: »Joga je edina duhovna pot, ki jo je sprejelo vse človeštvo.« Tukaj je vse rečeno. Karma, kateri so po hinduističnem verovanju vsi podložni, tudi bogovi in guruji, se prekine le s sistemom joge, in sicer prek številnih ciklusov ponovnih utelešenj. Jezusu Kristusu kot edinemu odrešeniku sveta v filozofskem sistemu joge ne pripada pomembnejše mesto od katerega koli drugega guruja v hinduizmu. Terapevtski in drugi motivi, s katerimi se joga reklamira na Zahodu, prej ali slej končajo na njenih duhovnih osnovah, ki so primarne. Tudi joga je dala svoj doprinos k temu, da po zadnjih statistikah 20% kristjanov v Evropi veruje v reinkarnacijo. Po Swamiju je potrebno v jogi razlikovati tri bistvene (konstitutivne) dele: fizičnega (ki je sestavljen iz telesnih vaj), mentalnega (meditacija in dihalne vaje) in duhovnega (osvoboditev iz ciklusa ponovnih rojstev oz. reinkarnacije, ki jo Swami imenuje »kozmični proces reciklaže«). Seveda sta prva dva vidika (fizični in mentalni) samo v služenju tretjemu – duhovnemu.
Jogijske vaje
Fizični del joge sestoji iz asana-vaj, ki služijo razvoju telesa, in pranayame, tj. dihalnih vaj. Te vaje se med širšo populacijo neredko vrednotijo kakor vsi ostali treningi za mišice. Imajo jih za religozno nevtralne, kar pa zanikajo same Swamijeve besede: »Te vaje niso gola gimnastika ali prijeten fizični trening. Velika razlika je med joga-asanami, katerih končni cilj je duhovni razvoj, in gimnastiko, katere cilj je razvoj mišičevja.« Tega ne bi smeli pozabiti.
»Sveta energija«
Pranayama, ki v prevodu pomeni upravljanje s prano, nadzor nad prano, je kozmična energija, ki vse prežema. Zahodnjaki ji v drugih kontekstih rečejo tudi bioenergija, Japonci ki, Kitajci pa či. Počasi vstopamo v okultno (skrivno) anatomijo duha. Joga uči, da obstaja 72.000 nadijev (ali duhovnih instalacij v okultnem telesu človeka, skozi katere teče »sveta« energija – prana). Med njimi so najpomembnejši trije: ida (kanal, ki izvira iz leve strani hrbtenice), pingala (prehaja skozi desno stran hrbtenice) in sushumna (centralna instalacija v stebru hrbtenice), ki povezuje sedem energetskih vrtincev, ki se imenujejo čakre.
V jogi je »samouresničenje« doseženo, ko se, ne glede na vrsto in stopnjo jogijske tehnike, kundalini prebudi iz svojega ležišča, najnižjega energetskega centra, ki se imenuje muladhara čakra. Ta se nahaja na območju spodnjega dela hrbtenice: »Vročina v telesu tedaj postaja izredno močna. Ko to začutiš, se kundalini prebudi iz svojega sna kakor kača, ki sika in se postavi pokonci, ko jo udarimo s palico. Tedaj vstopi v sushumno.« Ko ta grozna in nevarna moč, ki jo simbolizira kača, potuje skozi sushumno, odpira vseh sedem energetskih kanalov (čakre), povezanih s sedmimi ravnmi zavesti in vstopa v možgane. Rezultat tega pa je samadhi (razsvetljenje – najvišje stanje zavesti, zedinjenje z božansko zavestjo, pri katerem znanje, poznavalec in objekt znanja postanejo eno).
Nekateri, ki so to izkusili, opisujejo ta občutek kot grozljiv, saj vse stvari okoli sebe doživljaš kot eno, vse je eno, ni nobenih razlik. Ne ločijo več med seboj in stvarmi okoli sebe. Občutje je takšno kot bi bil z njimi zlit. Enako doživljajo v budistični meditaciji, ko dosegajo nirvano (praznino, brezstrastje, brezobčutenje). To izkustvo jogiji opisujejo kot bliskovit in vseobsežen blesk spoznanja. To je doživetje, v katerem se vsa bitja kopičijo v eno točko, kar je povezano s silnim doživljanjem luči. To izkustvo se imenuje tudi »samospoznanje«, »samouresničenje«, »osvoboditev« (od karme), »razsvetljenje«, opisano pa je tudi kot stapljanje subjekta in objekta, Atmana (sebstva) z Brahmanom (dušo sveta). Jogi postane »eno z vesoljem«, pri čemer presega individualno zavest. Tedaj je praktikantu odprto okno v »nadzavest« in omogočen kontakt z onstranskimi bitji.
Po Slavinskem ima vsaka od vzhodnjaških hermetičnih metod, poleg tehnik, ki so vsem skupne, svojo lastno tehniko prebujanja kundalinija. Tako raja-joga uporablja tehniko intenzivne koncentracije, jnana joga moč čiste zavesti, bhakti joga tehniko razvnete ljubezni, mantra-joga spodbujevalne (stimulativne) zvočne vibracije v obliki formul, imenovanih mantre itd.
Pri tem moramo dodati, da tega stanja ne doseže vsak in tudi vsi tisti, ki ga dosežejo, ga ne uspejo trajno zadržati. Swami trdi, da »duhovnost zahteva mnogo življenj«. Iz tega sledi zaključek: »Če želite biti gotovi, da se boste v naslednjem življenju rodili kot človek – vadite jogo.« Nujna je doživljenjska vadba. Šele »popolni človek« more po volji klicati stanje edinosti. On more prav tako določiti trenutek lastne smrti.
Vegetarijanstvo v jogi prav tako igra pomembno religiozno razsežnost. »Na poti joge je uporaba mesa velika prepreka. Kdor je meso, ne glede na to, kako intenzivno in kakšne tehnike vadi, ne more doseči najvišje zavesti (samadhi)«, trdi Swami. Glede na to, da tudi Jezus ni varčeval z jagnjetino, je čudno, da se niso pritoževali.
»Joga v vsakdanjem življenju« v Sloveniji
Z večletno aktivnostjo in pogostimi obiski Swamija v naši domovini je sistem »Joga v vsakdanjem življenju« (»celovit sistem za razvoj telesnega, duševnega, družbenega in duhovnega zdravja sodobnega človeka«) v Sloveniji svoje delovanje precej razširil. Razširjen je po vsej Sloveniji, doseči želi vse generacije (od predšolskih do upokojenih), kakor tudi vse vrste bolezni. Tako se ponujajo posebni tečaji joge za predšolsko in šolsko obdobje, za upokojence, joga za hrbtenico, proti glavobolu, stresu, joga za moč itd. Programi se odvijajo v otroških vrtcih, domovih za ostarele, osnovnih in srednjih šolah, fakultetah in njihovih športnih ter drugih centrih.
Zaključek
Joga je predvsem hinduistična tehnika osvobajanja (samoodrešenja!) od SAMSARE (ciklusa stalnih inkarnacij – utelešenj). Po hinduizmu človeka v nenehni proces rojevanja veže KARMA – delovanje. Iz tega sledi, da je joga religiozna tehnika. Joga je središčna os hinduizma. Ni hinduizma brez joge in ni joge brez hinduizma. To potrjujejo učitelji, ki jogo prenašajo na Zahod, vključno s Swamijem, ki trdi ravno nasprotno. Učitelji joge namreč najprej prepričujejo udeležence, da gre za nereligiozno tehniko, a po svoji razlagi kmalu, če že ne takoj, nadaljujejo z naukom o karmi, reinkarnaciji in drugih hinduističnih pojmih kot o znanstvenih. Ker se joga na Zahodu predstavlja kot »znanstvena« ali »terapevtska« tehnika, so si guruji zagotovili veliko bogastvo z njenim poučevanjem. Potem ko smo spregovorili o resnični naravi joge, je pred nami zadnje vprašanje.
Ali je joga (ne)sprejemljiva za kristjana?
Najprej omenimo, da joga in podobne vzhodnjaške tehnike privlačijo večinoma tiste, ki znotraj lastne krščanske skupnosti niso odkrili zaklada svoje vere in niso doživeli izkustva srečanja z živim Bogom. Da do tega ni prišlo, smo v prvi vrsti odgovorni vsi oznanjevalci evangelija. To si moramo priznati in prenehati iskati nesmiselna opravičila. Da ljudje ne spoznajo lepote in smisla krščanstva, ne izkusijo Jezusove bližine, se v desetletjih obiskovanja cerkve (svetih maš in ostalih zakramentov) ne srečajo z Njim, ne dojamejo smisla in koristi Jezusovega evangelija, smo v prvi vrsti odgovorni in krivi kateheti (vsi, ki javno oznanjamo Jezusov nauk). Mi bomo pred dobrim Bogom, ki je s svoje strani naredil vse za človeka, dajali odgovor.
Ker so bili nezadovoljni s samo obliko našega oznanjevanja, prenašanja bistva vere, so se obrnili k omenjenim tehnikam. Ob tem je potrebno dodati, da vzhodnjaške tehnike postajajo predvsem moda. Z naklonjenostjo do nekaterih služb (npr. športnih pedagogov) želijo omenjene tehnike prodreti tudi v sam šolski sistem pod pretvezo »znanstvene«, še posebej »terapevtske« osnovanosti.
Še preden so guruji začeli osvajati Zahod, je srečanje z jogo v misijonskih deželah spodbudilo k razmišljanju, ali je uporaba joge mogoča tudi v krščanski meditaciji. Na to temo je Kongregacija za nauk vere 15. 10. 1989 izdala dokument z naslovom Nekateri vidiki krščanske meditacije. Dokument govori o bogastvu krščanske meditacije in previdno daje napotke ter pogoje, pod katerimi bi se lahko krščanska molitev »obogatila z meditacijami, ki so nastale v kontekstu drugih religij in kultur«.
Če bi se vzhodnjaške tehnike, med njimi tudi joga, osvobodile svojih okultnih in religioznih vsebin, katere niso združljive s krščanskim razodetjem, in bi se vanje vnesla krščanska vsebina (tedaj bi le-te prenehale biti joga!), bi mogle služiti kot izhodišče krščanski meditaciji. In nič več od tega.
Z drugimi besedami, pod pogojem, da bi se vzhodnjaške tehnike, npr. joga, osvobodile svojih okultnih in religioznih vsebin (tedaj prenehajo biti joga!) in bi se vanje vnesla krščanska vsebina, bi mogle služiti krščanski meditaciji. A le kot izhodišče, kot npr. priprava na molitev, saj je cilj krščanske meditacije srečanje z živim Troedinim Bogom in odnos z Njim, pri čemer vsaka tehnika odpade. Človek sicer za odnos z Bogom ne potrebuje nekih tehnik kakor jih ne potrebuje za odnos s sočlovekom.
Ko torej jogi in ostalim vzhodnjaškim psihofizičnim tehnikam odvzamemo religiozno in okultno vsebino (tisto vsebino, ki ni združljiva s krščanstvom), niso več joga. Joga je namreč sestavljena iz treh elementov. Ko ji odvzamemo enega, ji ostaneta še dva in zato ni več joga in je ne bi smeli imenovati joga. Ko jogi odvzamemo en element, npr. telesne vaje, in mu odvzamemo vso njegovo jogijsko vsebino, ni več jogijski, ampak je profaniziran, posveten. Zato imamo nekatere identične gibe v fizioterapiji, ki nimajo nikakršne povezave z jogijskimi asanami. Joga kot taka je v osnovi povezana z ezoterično in okultno vsebino (npr. doseganje siddhi moči, prebujanje energije kundalini itd.) in zato nezdružljiva s krščanstvom.
Nič ni narobe, če bi se želel kristjan pred samo molitvijo malo raztegniti, nekajkrat vdihniti in izdihniti z namenom umiritve. Nekatere psihofizične vaje najdemo znotraj mnogih kultur, filozofij in religij. Te povsem psihofizične vaje ne pripadajo izključno jogi in niso nobena joga, saj nam morejo »nekatere telesne vaje avtomatično povzročiti občutek miru, sprostitve, potešenosti, morda celo pojav luči in toplote, kar je podobno duhovni tolažbi …, ki pa jih ne smemo enačiti s pristnimi sadovi Duha, ki so značilni za mistično izkustvo«, pravi zgoraj omenjeni dokument in dodaja: »V nasprotnem primeru nas lahko privede do psihičnih motenj in včasih tudi do moralnih zablod.«
Josip Blažević
Prevedel, priredil in dopolnil: Boštjan Hari
Več o jogi, resnica o njeni vsebini, namenu in ciljih lahko preberete v knjigi Božja ljubezen odpušča in ozdravlja.
Vir: www.bitno.net