(Intervju): "Islam znotraj sebe potrebuje reformo"

»Oblast v muslimanskem svetu imajo danes tisti, ki ne želijo dialoga, islam pa je zanje religija meča  ... Islam znotraj sebe potrebuje reformo«

Objavljamo pogovor s Henryjem Bouladom DJ, jezuitom, ki je s služenjem osebam na robu družbe v Egiptu preživel vse svoje življenje. Danes, pri skoraj devetdesetih, še ne preneha z vodenjem in služenjem egipčanski muslimanski in krščanski skupnosti.

Foto: YouTube

Ob neki priložnosti, ko sem potoval v Kairo, me je doletela sreča, da sem ga srečal. Srečanje je bilo na jezuitski fakulteti. To je preprosta zgradba s skrbno urejenim vrtom. Občuti se mirno ozračje. Pri vhodu se nahaja kip sv. Ignacija. Pogledal sem ga in vedel sem, da bom kmalu videl človeka, ki vsak dan dela, da bi pomagal otrokom, ki živijo na ulici, narkomanom, ženam, da bi zgradil ambulante, vrtce oziroma hiše za gobavce po celem Egiptu, od najmanjših zakotnih vasi pa vse do Aleksandrije oziroma Kaira. Skrbi tudi za duhovne poklice: trenutno se tam nahaja 40 jezuitov, od katerih jih je 12 v Kairu.

Rojen je bil l. 1931 v Aleksandriji v melkitsko sirski družini, ki je pobegnila pokolu l. 1860, v jezuitski red je vstopil pri šestnajstih. Njegove sanje so z Božjo pomočjo spremeniti svet.

Oče Boulad, ali ste uspeli uresničiti svoje sanje?

Če želite spremeniti svet, je potrebno spremeniti človekovo srce. Prihodnost človeštva je odvisna od nas, od našega spreobrnenja, od spremembe življenja nas samih. Zakoni in politika niso dovolj: vse dokler mi ne spremenimo svojega bitja od znotraj, ne bomo ničesar dosegli. Edina prava priložnost, ki jo imamo, je možnost spremembe našega srca. Moj cilj je vneti srca ljudi. Prebuditi zaupanje v Boga, polnega usmiljenja, ki se vedno sklanja človeštvu z ljubeznijo. Potrebujemo svete ljudi in preroke. Preroke, ki so sposobni spremeniti družbo, ki se ničesar ne bojijo in so pogumni v resnici. Prihodnost moramo zgraditi na resnici in resnica nas bo osvobodila. Obstaja vsakodnevna borba med dobrim in zlim tako v družbi kot v nas, borba, ki je lahko v moji družini, znotraj mojega naroda, v moji cerkvi. Tu mislim na Jezusa, ki je postavil pod vprašaj poimenovanje svoje družine, ko je rekel: »Kdo so moji bratje? Kdo je moja mati? Tisti, ki spolnjujejo Božjo voljo.« Preroki pred Jezusom, posebej mislim na Ezekiela, Jeremijo in Amosa, so klicali ljudi k spreobrnenju srca. Da pa bi se srce spremenilo, je potrebna vzgoja na vseh ravneh: človeški, duhovni in religiozni.

Velik del svojega življenja ste preživeli v Egiptu in zelo dobro poznate svojo zemljo. Kakšna je vloga katoliške Cerkve v Egiptu?

Katoliška Cerkev je institucija, zelo dobra in potrebna, vendar je tudi njej potrebna prenova v Duhu. Nažalost se je krščanstvo omejilo samo na obrede, maše, zapovedi in moralo. Ni treba obnoviti obredov in tradicije, potrebna je duhovna prenova. Cerkev se mora bolj angažirati v družbi in biti bolj prisotna. Ta prisotnost pa mora biti pričevalec ljubezni, spremembe srca in posvečenosti Bogu, polnem usmiljenja. Nato se bo posledično s tem zgodila tudi sprememba v družbi. Treba je poudariti, da je Cerkev tu zaradi sveta in ne svet zaradi Cerkve. Tu mislim na Cerkev kot mistično Kristusovo telo in ne kot institucijo. En pogumen skok in njena prisotnost sta dovolj za spremembo. Ponavljam: potrebni smo svetnikov in prerokov, da bi se zgodila sprememba. Vse se vrti okoli duhovne in moralne ravni. Nahajamo se v dobi velikih sprememb v mnogih vidikih: socialnih, družinskih, verskih in moralnih. Obilje tradicije brez prave duhovne vizije lahko ubije vero. Enako se lahko zgodi, če zavržemo tradicijo. To prav tako lahko ubije vero. V Evropi so se odrekli vsem tradicijam, da bi ponovno zgradili Cerkev, svet, družbo, vendar je to tragedija: brez korenine je drevo krhko. Tragedija Evrope in Zahoda je pravzaprav v tem, da želi ponovno zgraditi človeka in družino po svoji zamisli, z zavračanjem vseh zakonov in tradicije in tako ustvariti novega človeka ter strukture društva: sad tega so dramatične posledice za družino, brez družine pa vse razpada. To se dogaja, ker je gibalec naše družbe postal hedonistični (uživaški) in nemoralni princip. Tu je prisoten še velik nesporazum med pojmovanjem pravic in svobode. V svoji biti prava svoboda sestoji v zelo natančnih obrazcih.

Kakšen je odnos med Cerkvami v Egiptu?

Cerkve v Egiptu skupaj delajo na približevanju. Večina kristjanov v Egiptu so pravoslavci in novi papež Teodor II. (papež Koptske pravoslavne Cerkve) je zelo odprt, a se sooča z zelo težkim odporom znotraj svoje Cerkve, kar se dogaja tudi pri nas in zaradi enakih razlogov. Vendar mislim, da mladi želijo zedinjeno Cerkev, kar ne pomeni enotno in isto, ampak različno. Utrujeni so od teoloških konfliktov, ki nimajo nikakršnega pomena za življenje in nikogar ne zanimajo. Delitve med Cerkvami so pravzaprav boj za oblast. Cerkev je v svoji biti sveta, vendar mora biti sveta tudi v konkretnem življenju. Ko bodo voditelji Cerkve imeli možnost umivati noge narodu in jim služiti, potem se bo nekaj spremenilo. Mladi so prihodnost Cerkve in sveta, a so Cerkev in številni duhovniki pogosto oddaljeni od njih, na razdalji. Sem optimist in menim, da bodo izzivi, ki jih pred nas postavlja islam, prisilili Cerkev, da se združi, da postane drugačna Cerkev: ena v ljubezni in da ne daje več tolikšnega pomena samo dogmam. Zgodovina cerkvenih zborov je zelo daleč mladim. Papež Frančišek je to začutil in zato jim govori z drugim jezikom.

Omenili ste izziv, ki ga pred nas postavlja Islam. Bili ste rektor jezuitske Univerze v Kairu, kjer so študirali mnogi muslimani in kristjani. Konkreten primer sožitja. Danes pa izgleda, da je svet pod napadom tega istega Islama.

O katerem islamu vendar govorimo? To je pravo vprašanje. V Koranu so verzi, ki so iz obdobja iz Meke, a tudi iz Medine. V verzih, napisanih v Meki, Mohamed govori zelo odprto o ljubezni; judje in kristjani so naši prijatelji, ni obveze  v veri in Bog nam je bližje. Prvi del Mohamedovega življenja predstavlja duhovno sporočilo, sporočilo sprave  in odprtosti. Potem ko je Mohamed zapustil Meko, da bi osvojil Medino, pride do spremembe: od duhovnega vodje postane vodja države, vojak in politik. Danes so tri četrtine Korana samo verzi iz Medine in ti so poziv na vojno, nasilje, boj proti kristjanom. V devetem in desetem stoletju so se muslimani soočili s tem protislovjem in skupaj so delali na tem, da bi rešili ta nasprotja. Rezultat je bil ta, da so sprejeli odločitev: verzi iz Medine odstranjajo tiste iz Meke. In ne samo to. Sufizem je bil zavrnjen, knjižnice v Egiptu in Severni Afriki so bile zažgane. Ponovno bi morali vzeti izvirne verze, ki so izvorni, verze, ki izvirajo iz Meke, vendar ti so odstranjeni in to napravlja muslimansko religijo za religijo meča.

Mnogi opazovalci in analitiki pa govorijo o zmernem islamu.

Zmerni islam je eno krivoverstvo, vendar moramo videti razliko med ljudmi in ideologijo. Večina muslimanov je zelo odprtih, ljubeznivih in zmernih. Toda ideologija, ki je predstavljena v priročnikih, je radikalna. Vsak petek otroci poslušajo v džamiji pridige, ki jih neprestano spodbujajo k temu: ta, ki zapusti islam, mora biti kaznovan s smrtjo, ni potrebno pozdravljati žena ali nevernikov. Na srečo se to ne prakticira, a so Muslimansko bratstvo in salafiti zagovorniki te doktrine. Medtem ko zmerni muslimani nimajo pravice govora. Oblast pa je v rokah tistih, ki trdijo, da razlagajo pravovernost in resnico. Danes oblasti nimajo tisti muslimani, ki razumejo islam skladno s sodobnim svetom in skupnim življenjem z drugimi ljudmi, ampak radikalni muslimani, ki so zagovorniki dobesedne interpretacije Korana, ki je včasih instrumentalizirana, in ti zavračajo kakršen koli dialog.

Vendar na ta način zanikajo delo vseh velikih muslimanskih mislecev kakor Avicenne ali Al-Ghazalija.

Da, tudi to je zelo občutljivo vprašanje. Reforma, ki se je zgodila v zgodovini islama, je zavrnjena. Na primer kalif El Maaoun, rojen leta 786 v Bagdadu, umrl leta 833 v Tarzu, privrženec mutazilitov, racionalnega toka v islamu, je poskušal izvesti reformo, a kdo se danes tega spominja? Prevladal je zaprt in rigorozen islam, ki ga je promoviral Muhammad ibn Abd al – Wahhab. Za zadnjo reformo si je prizadeval šejk Mahmoud Taha v Sudanu, vendar je bil v Khartumu na mestnem trgu obešen, ker je trdil, da morajo verzi iz Meke odstraniti tiste iz Medine. Obstaja problem znotraj Islama, ki ne ponuja odgovorov na sodobna življenjska vprašanja in ki je potreben reforme. Islam bi potreboval nekaj kakor je bil naš drugi vatikanski koncil.

Kateri so izzivi pred katerimi se nahaja Egipt?

Nedvomno so to geografski problemi. Ko sem bil deček, je bilo tu 15 milijon prebivalcev. Danes jih je 90 milijonov, tj. šestkrat več, in od takrat se nič ni spremenilo, kar se tiče življenjskih pogojev. Tako ne more iti naprej. To je kaotično. Za mnoge narode, ne samo za Egipt, je to prevelik izziv, ki je povezan z ekonomijo. Razvoj in demografija gresta skupaj. Na zemlji bi lahko živelo ne samo 7 milijard ljudi, ampak 70. Na žalost se uničujejo dobrine, da bi se stabilizirala cena in se obdržala visoka. Istočasno pa ljudje umirajo od lakote. Potrebujemo več pravičnosti. Drugi pojav, o katerem se malo govori, je ateizem. V Egiptu je prek dva milijona ateistov. To so postali, ker več ne prenašajo religije kot tisto, ki spodbuja k sovraštvu ali uboju. V vsem tem ni nobenega božanstva. Ne želijo več fanatizma, bogočastja, ki je mehanično ponavljanje gest in molitev. Zapustiti vero je nekaj popolnoma novega v Egiptu in Arabskem svetu.

Kaj lahko storimo?

Potrebno je izobraževanje, treba je dati osnovno izobrazbo, znati brati, pisati, računati. Potrebujemo pravični sistem, ki bo razdelil bogastva sveta. Raj na zemlji je mogoč, na nek način je realiziran v Evropi, Kanadi in Ameriki, toda vprašanje je: ali zares uresničnimo srečo tudi v trenutku, ko imamo od česa živeti? Sliši se neverjetno, toda v Indiji sem srečal veliko srečnih oseb, medtem ko v Evropi ne. Obstaja povezava med srečo in revščino, dokler ta ne postane beda. V revščini obstaja tisti minimum za življenje. Prihodnost človeštva je odvisna od »ponovne moralne oborožitve«, od spremembe morale človeškega srca.

Prevod: I. J. 

Vir: bitno.net