Je joga res zgolj telovadba?
Čemu je namenjena joga in čemu krščanska meditacija?
Joga je pojem, ki se dandanes pogosto pojavlja v medijih. V zadnjih letih po Evropi kar mrgoli njenih gurujev. A kljub njeni razširjenosti mnogi o njej še vedno vedo zelo malo. Nekateri jo imajo za religiozno tehniko, drugi jo prakticirajo kot terapevtski sistem.
Foto: Unsplash.com
Začetki in cilji joge
Joga se je razvila v Indiji iz prastarih verskih predstav in z njimi povezanih vaj ter je starejša tako od Ved kakor tudi od brahmanizma, zato jo nekateri njeni zagovorniki predstavljajo kot nereligiozno tehniko, saj je obstajala pred samim hinduizmom.
V najzgodnejši dobi je bila usmerjena na tehnike koncentracije, ki so si pridobile oblast nad duhom in telesom, materijo, kot tudi nad skrivnim znanjem o človeku in vesolju. Katičić k temu dodaja, da se je filozofija joge razvila na osnovah puščavniške askeze in da ima svoj globlji izvor v starodavnih čarovnijah. Joga je tudi pred vključitvijo v brahmansko pravovernost priznavala osebnega boga Išvara. Od svojih najzgodnejših začetkov, tudi pred vključitvijo v hinduizem, je bila teistična, kar pomeni, da je poučevala praktično vprego človekovih duhovnih in telesnih moči z namenom doseganja osvoboditve (mokše).
Jogo bi lahko na kratko definirali kot »pot zedinjenja z bogom«. Je teistični sistem oziroma tehnika osvoboditve iz ciklusa ponovnih rojstev (reinkarnacije) s ciljem »odstranjevanja stanj zavesti« oziroma razsvetljenja ali osvoboditve (mokše), kar se lahko na koncu doseže samo z milostjo guruja. Joga torej hkrati označuje sredstvo (vpreganje in krotenje čutov) in cilj (povezanost individualne in absolutne duše; končno zedinjenje Atmana in Brahmana).
Cilj joge je torej duhovna in telesna osvoboditev – od karme in usode, ponovnega rojstva in smrti. Karma, ki so ji po hinduističnem verovanju podložni vsi, tudi bogovi, se prekine le s sistemom joge prek številnih ciklusov ponovnih utelešenj. Jezusu Kristusu kot edinemu odrešeniku sveta v filozofskem sistemu joge ne pripada pomembnejše mesto od katerega koli drugega guruja v hinduizmu.
Do osvoboditve oz. razsvetljenja
Za jogo je pomemben položaj telesa. To najbrž ob omembi joge pomisli tudi večina ljudi. Gre za vaje, ki služijo razvoju telesa in jih v sanskrtu imenujemo »asana«. Če bi joga bila zgolj to, bi jo lahko vadili vsi, saj je katerakoli oblika športa dobra za zdravje. Čeprav se fizične vaje med širšo populacijo neredko vrednotijo kakor vsi drugi treningi za mišice, je njihov končni cilj duhovni (osvoboditev od ciklusa ponovnih rojstev oz. reinkarnacije). Terapevtski in drugi motivi, s katerimi se joga reklamira na Zahodu, prej ali slej končajo na njenih duhovnih osnovah. Tudi joga je tako prispevala k temu, da po zadnjih statistikah 20 odstotkov kristjanov v Evropi veruje v reinkarnacijo.
Nihče ne more prakticirati joge le tako, da vadi položaj telesa. Z njim je namreč neločljivo povezana tehnika dihanja, ko človek vdihuje kozmično »sveto« energijo, t. i. »prano«. Bog je po tem učenju energija in takšno učenje imenujemo panteistično.
Poleg položaja telesa in dihalnih vaj so tretja pomembna stvar pri učenju joge meditacije. Joge ne moreš prakticirati, ne da bi obenem prakticiral meditacijo. V hinduizmu se skupaj s panteističnim bogom vedno slavi tudi guru oziroma duhovni učitelj, ki mu gre zahvala za religiozno znanje. Guru daje učencu mantro. Mantra (»man« ˗ duh + »tra« ˗ osvoboditev) je zlog ali verz v sanskrtskem jeziku, ki se poje za osvoboditev in doseganje miru. Po učenju jogistov je joga brez mantre isto kakor telo brez duše.
So vse religije enake?
S površnim razmišljanjem je mogoče reči, da so vse religije samo različne poti do istega Boga. A v resnici ni tako. Skupna lastnost religij je nauk o odrešenju. V religijah človek išče Boga, v razodeti veri pa Bog išče človeka. Potem ko Adam greši, se skriva. Bog ga poišče in vpraša: »Adam, kje si?«
V hinduizmu se posameznik odrešuje sam (ali z milostjo guruja), medtem ko v krščanstvu Bog odrešuje človeka. V središču hinduizma je neka tehnika, v središču krščanstva pa je božja milost. V hinduizmu je odrešenje individualni napor, v krščanstvu pa je poudarek na skupnosti (občestvu) – Cerkvi. »Že dva tisoč let je Cerkev kot jaslice, v katere Marija polaga Jezusa in ga izroča češčenju in v premišljevanje vsem narodom,« pravi Janez Pavel II. v dokumentu Skrivnost učlovečenja (št. 11). Če vernik v hinduizmu želi komunicirati z Bogom, se mora sam vzdigniti do njega. Vernik se preobražuje, pobožanstvuje (sam postaja Bog!), da bi bil sposoben odnosa z božanskim – le-to označuje panteizem. Sredstvi za to preobrazbo sta meditacija in tehnika.
Joga in krščanstvo
Joga in podobne orientalske tehnike privlačijo večinoma tiste, ki znotraj lastne krščanske skupnosti niso odkrili zaklada svoje vere in niso doživeli izkustva srečanja z živim Bogom. Ker so bili nezadovoljni s samo obliko, so se obrnili k omenjenim tehnikam.
Po drugi strani orientalske tehnike postajajo predvsem moda. Prodreti želijo v vsakdanje življenje, do vseh starostnih skupin, že tudi v šolski sistem pod pretvezo »znanstvene«, še posebej »terapevtske« osnovanosti.
Še preden so guruji začeli osvajati Zahod, je srečanje z jogo v misijonskih deželah spodbudilo k razmišljanju, ali je uporaba joge mogoča tudi v krščanski meditaciji. O tej temi je Kongregacija za nauk vere 15. 10. 1989 izdala dokument z naslovom Nekateri vidiki krščanske meditacije. Dokument govori o bogastvu krščanske meditacije in previdno daje napotke ter pogoje, pod katerimi bi se lahko krščanska molitev »obogatila z meditacijami, ki so nastale v kontekstu drugih religij in kultur«. Če bi se orientalske tehnike, med njimi tudi joga, osvobodile svojih hermetičnih (skrivnih, okultnih) in religioznih vsebin in bi se vanje vnesla krščanska vsebina (tedaj bi le-te prenehale biti joga!), bi mogle služiti kot izhodišče krščanski meditaciji. In nič več od tega. Cilj krščanske meditacije je namreč srečanje z živim troedinim Bogom in odnos z njim.
Nič ni narobe, če bi se želel kristjan pred samo molitvijo malo raztegniti, nekajkrat vdihniti in izdihniti, da bi se umiril, saj nekatere psihofizične vaje najdemo znotraj številnih kultur, filozofij in religij. Te povsem psihofizične vaje brez religiozne vsebine in prvin ne pripadajo izključno jogi in niso nobena joga, saj nam morejo »nekatere telesne vaje avtomatično povzročiti občutek miru, sprostitve, potešenosti, morda celo pojav luči in toplote, kar je podobno duhovni tolažbi …, ki pa jih ne smemo enačiti s pristnimi sadovi Duha, ki so značilni za mistično izkustvo. V nasprotnem primeru nas lahko privede do psihičnih motenj in včasih tudi do moralnih zablod,« nas svari zgoraj omenjeni dokument.
Ob tem je zelo dragoceno opozorilo papeža Janeza Pavla II.: »Zato ni neumestno opozoriti tiste kristjane, ki se navdušeno odpirajo nekaterim predlogom, ki prihajajo iz daljnovzhodnih religioznih izročil, zadevajoč na primer tehnike in načine meditacije in askeze. Ponekod je to postala nekakšna moda, ki jo sprejemajo dokaj nekritično. Najprej je treba dobro poznati lastno duhovno dediščino in premisliti, ali bi bilo pravično, če bi jo lahkomiselno odrinili stran.«
Ali, kot pravi papež Frančišek: »Tisoč tečajev duhovnosti, to je joge, zena in podobnega, nam ne bo dalo svobode božjih otrok.«
Josip Blažević
Prevod in priredba: Boštjan Hari
Več o jogi, resnica o njeni vsebini, namenu in ciljih lahko preberete v knjigi Božja ljubezen odpušča in ozdravlja.
Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje 3/2016 pod naslovom »Res zgolj telovadba?«
Vir: www.bitno.net in Josip Blažević, Nevarnosti new age-a, joge, bioenergije in reikija, seminar v Bjelovarju