Močan in aktualen govor še danes

Alain Besancon:

Tri poti soočenja Cerkve z islamom v Evropi«  

Ena Cerkev, ki je negotova v svoji veri in je ni sposobna izraziti na primeren način, politično in teološko razdeljena, postavljena pred islam, je v nevarnosti, da preide k tej religiji, če ne bo prepoznala jasnih mej, ki jih ločujejo od nje.

Tako danes kot tekom zgodovine islam v Evropi nase obrača pozornost. To je resničnost, s katero se je vredno soočiti in o njej resno razmisliti. Ugledni francoski katoliški intelektualec in akademik Alain Besançon je med drugim izrednim zasedanjem sinode evropskih škofov leta 2000 v sinodalni dvorani predstavil svoj pogled na odnos kristjanov do islama, ki ga tukaj objavljamo.

Foto: pixabay.com

Islam v Evropi

Krščanski svet je stoletja pozabljal, zanemarjal in puščal ob strani izzive islama. Danes pa islam obrača pozornost nase. Zagotovo čas oboroženih spopadov, križarskih vojn, barbarskega piratstva sodi v preteklost. Preteklost je tudi čas kolonialnih imperijev, ki so jih ustvarjale države, ki so bile bolj ali manj sekularizirane, a so jih muslimani imeli za krščanske. Danes je islam prisoten v Evropi zaradi priseljevanja (muslimanskega prebivalstva), nekega dne pa bo morda tudi zaradi verskega spreobrnjenja Evropejcev.

To priseljevanje, ki poteka že od nekdaj, se je povečalo zaradi industrializacije »tridesetih slavnih let« (obdobje t. i. francoskega gospodarskega čudeža med petdesetimi in osemdesetimi leti dvajsetega stoletja). Ta je iskala razmeroma poceni delovno silo. Nato pa je strahovita razlika glede na raven življenja, socialne in zdravstvene zaščite, položaja svobode in pravic, povzročila mikavno privlačnost Evrope kot celine. Ni potrebno niti najmanj očitati revnim ali zelo revnim, ki so na vse načine poskušali s svojimi družinami vstopiti, kakor se jim je zdelo, »obljubljeno deželo«. Na vsak način poskušajo z družinami vstopiti v »obljubljeno deželo«, kakor si jo predstavljajo. Pod pritiskom priseljevanja je bila dolžnost držav, da definirajo politiko priseljevanja v skladu s splošnim interesom, Cerkev pa bi tudi lahko prispevala k tej refleksiji. Države pa tega niso vedno naredile. Končno je treba upoštevati tudi demografsko (rast prebivalstva) neuravnoteženost. 

Stopnja rodnosti med muslimani narašča, medtem ko se splav prakticira med kristjani ali/oz. njihovimi potomci. Zaradi vsega tega je danes (tj. leta 2000 op. prev.) samo v Franciji, v državi, ki se je to nedvomno najbolj dotika, več kot štiri milijonov muslimanov (nekateri pravijo pet milijonov) in čez četrt stoletja, rebus sic stantibus (lat. glede na spremenjene okoliščine), bodo predstavljali 20% celotnega prebivalstva. Poudarjamo, da ne bodo imeli statusa tujcev, temveč jih bo večina od njih, ker je tako določil zakonodajalec, imela status francoskih državljanov.

Ni lahko biti natančen, ker v Franciji – za razliko od ZDA, Nemčije, Švice – ne obstaja popis prebivalstva glede na versko pripadnost. Laicizem (sekularizem) zato stalno dopušča govorjenje le o »tujcih«. Javna oblast bdi, ko preganja »rasizem«, medtem ko vznemirjenost francoskega prebivalstva ni niti najmanj usmerjena proti »tujcem« kot takim (npr. portugalski priseljenci niso nikoli povzročili niti najmanjših nemirov) niti proti »rasi« (npr. vietnamski priseljenci so dobro sprejeti), temveč proti tisti verski različnosti, ki jo zavestno ali nezavedno čuti, sproža pa jo islam.

»Število krstov iz roda v rod nevarno upada ...«

Ne poznamo niti natančnega števila katoliških kristjanov. Glede tega so različni kriteriji. Neki nadškof mi je zaupal, da je zanj praktičen katoličan tisti, ki gre vsaj k eni nedeljski maši v obdobju treh tednov. Dodal je še, da je takšnih 2% prebivalcev njegove nadškofije. V tem primeru, glede na to, da je v tej regiji verjetno 15% muslimanov, ki svojo religijo prakticirajo mnogo bolj kot kristjani svojo, lahko ocenimo, da je v tej nadškofiji Prerokova religija (Mohamedova op. prev.) prakticirana toliko kot katoliška vera. Nevarnost je, da se bo to stanje poslabšalo na škodo slednjega (tj. katoliške vere op. prev.). Število krstov iz roda v rod nevarno upada. Če verjamemo nekaterim raziskavam, verouk ni vedno najbolje organiziran. Številne dogme, ki so še do nedavnega bile temeljne – Presveta Trojica, izvirni greh, Kristusovo deviško rojstvo, resničnost vstajenja, Kristusovo božanstvo, nesmrtnost duše, obstoj pekla, poslednja sodba – kakor da so izgubile vsak razumljiv (dojemljiv) smisel in včasih se v njih odkrito ne veruje in se jih pozitivno zavrača.

»Ko ena Cerkev omahuje v razumevanju svoje vere, slabi in peša ...«

Ko zgodovinar raziskuje preteklost religij, redno naleti na sledeči dve izkušnji. Najprej, mirno sobivanje krščanstva z islamom je izjema in ni dolgotrajno. Videli smo, kako je bil islam izgnan iz Španije in z Balkana, krščanstvo pa je bolj ali manj hitro propadlo v severni Afriki in na Srednjem vzhodu. Ne moremo pričakovati, da bo množični uvoz islama v Evropo in Francijo imel kot posledico le izboljšanje sloge (miroljubnega stanja), medsebojnega razumevanja in svete konkurence (rivalstva). Drugič, ko ena Cerkev omahuje v razumevanju svoje vere, slabi in peša, prihaja do množičnega odpada v korist islama. Tako so monofizitska kriza, nestorijanizem, donatizem, arijanstvo v nekaj letih končali z zmago islama na Srednjem vzhodu, v Magrebu (tj. severnoafriško področje) in v Španiji. Ena Cerkev, ki je negotova v svoji veri in je ni sposobna izraziti na primeren način, politično in teološko razdeljena, postavljena pred islam, je v nevarnosti, da preide k tej religiji, če ne bo prepoznala jasnih mej, ki jih ločujejo od nje. Arabska plemena niso bila številna. Islam je tako predvsem religija potomcev tistih kristjanov, ki so zapustili svojo vero ali tistih poganov, ki se še niso spreobrnili v krščanstvo.

»Zelo preseneča dejstvo, da vse te knjige kristjanom prikazujejo islam v najlepših barvah«

V tej situaciji, ki jo bo vsak zgodovinar ocenil za nevarno za katoliški svet, izgleda reakcija enega dela tega sveta paradoksalna. Četudi gre za Massignonova strokovna dela v začetku 20. stoletja ali za literaturo namenjeno širši publiki pod rubriko »Islam« v katoliških knjigarnah, zelo preseneča dejstvo, da vse te knjige kristjanom prikazujejo islam v najlepših barvah, ko se trudijo pokazati jim duhovna bogastva, ki jih vsebuje, da bi ga cenili in vzljubili. Tu beremo tudi o primerjavah med krščanskimi in muslimanskimi dogmami, iščejo se možna soglasja, mostovi, ki bi jih mogli združiti. Ko vidimo kako katoliška vera v državi propada, ti avtorji pozdravljajo muslimanski svet in mu zavidajo, ker je znal ohraniti svojo vero. Niti v sanjah ne mislijo, da pod pojmom »vera«, krščanstvo in islam razumeta zelo različne stvari – muslimanska vera je bolj naravna ugotovitev določenega dokaza obstoja Boga kot pa nadnaravna teološka vera – in da vera ni nikakršna vrednost, ki jo lahko opazujemo ločeno od tistega, kar se veruje.

V 20. stoletju sta se pojavili skrajno nasilni in fanatični verovanji kot sta komunizem in nacizem, ki sta usmrtila mnoge duše, vključno s kristjani. Zdaj vemo, da bi bilo boljše, da bi ostali mlačni, hladni, skeptični glede na njih, da gorečnost kot taka ne more služiti kot argument, da je bolje verovati v nič, kot pa v nekaj, kar je napačno.

»Celotna Biblija naroča ljubezen do revnih in tujcev, vendar ...«

Gotovo je, da celotna Biblija naroča ljubezen do revnih in tujcev. Ljubezen je zakon Cerkve, ki ne zastareva. Vendar je potrebno razlikovati razmere. Te evangeljske zapovedi se ne sprejemajo na isti način, ko gre za to, da se nekaterim daje azil, dokler je čreda na varnem, tako da ni v nevarnosti pozivanje k sočutju, da bi se premagal egoizem. Nekaj drugega pa je, kadar se ena religija množično uvaja na bojevit način, čreda pa se nahaja v stanju šibkosti in zmedenosti. Uvidevnost in ljubezen morata biti usmerjena k tistemu, ki je v nevarnosti, k čredi, ki jo je Cerkev sprejela v skrb in za katero imajo škofje posebno poslanstvo, da jo varujejo in branijo. In to ne samo katoliško ljudstvo, temveč ves narod: škofje so si v času vdorov barbarov pogosto prislužili lep naziv »defensor civitatis« (lat. zaščitnik ljudstva). Lahko bi si ga ponovno prislužili.

Kako se spoprijeti s to novo situacijo? Vidim vsaj tri smeri, v katerih bi morali delovati in ki si zaslužijo, da jih upoštevamo.

»Težko bi bilo, če bi se verniki počutili zapuščene s strani Cerkve ...«

Prva: bolje videti resničnost, kakršna je. To je prvi korak, a pogosto tudi najtežji, ker je potrebno premagati strah pred novim in zaradi težave razmišljanja o tem. Lepo je vernike vabiti na srečanja in dialog. Treba pa je tudi zaključiti, da se na precejšnjih območjih naših predmestij ti verniki, upravičeno ali ne, počutijo v nevarnosti. Težko bi bilo, če bi se počutili zapuščene s strani Cerkve in da bi bili stalno izpostavljeni preizkušnjam ali škodljivim reakcijam.

»Izpuščajo besedo »Oče« in že samo to nas mora vznemiriti ...«

Druga pot: razložiti katoličanom, kaj je islam. Tu ne gre le za to, kako jim razložiti, kaj imamo skupnega z muslimani in kar se bolj ali manj skrči na prvi del veroizpovedi.

Muslimani resnično izpovedujejo samo enega Boga, vsemogočnega stvarnika nebes in zemlje. Vendar v tem delu izpuščajo besedo »Oče« in že samo to nas mora vznemiriti. Pojasniti pa je treba tudi, v čem je ta vera – pogosto podprta z gorečnostjo, ki navdušuje – ne samo različna od krščanske vere, temveč tudi v čem ji neposredno nasprotuje. Da namreč skriva celo vrsto krivoverskih izjav (markionitov, arijancev, monofizitov, nestorijancev, monoteletistov, ikonoklastov in drugih) proti katerim se je Cerkev morala stoletja boriti, da bi jih izrinila iz svoje sredine. Na koncu pa je potrebno pojasniti, da gre tudi tam, kjer kristjani mislijo, da obstajajo soglasja (npr., ko sta Jezus in Marija s spoštovanjem citirana v Koranu), za nekega drugega Jezusa in drugo Marijo, ki nimata ničesar skupnega s tistimi, ki ju častijo, razen imen.

»Treba je znova začeti vzgajati kristjane v lastni veri ...«

Tretja pot: znova začeti vzgajati kristjane v lastni veri, da jo bodo lahko sposobni braniti. Opaziti je namreč, da stiki z islamom, posebno poskusi verskega zbliževanja, imajo včasih kot rezultat ne spreobrnjenje muslimanov, ampak to, da pri kristjanih vzbujajo žarišče krivoverstev, pozabljenih, spečih, ki v takšnih priložnostih znova najdejo vso svojo moč in lahko pripravijo teren za spreobrnjenje v islam. Pomemben preizkus v zvezi s tem je uporaba napačnih izrazov, ki je pogosta v medijih, celo v katoliških, kot: »trije monoteizmi«, »tri razodete religije«, »tri abrahamske religije« ali celo »tri religije Knjige« (število tri se nanaša na judovstvo, krščanstvo in islam: vere, ki verujejo v enega Boga, op. prev.)

Prevod in priredba: Matjaž Grčar

Vir: bitno.net