Zakaj Jezus ni samo kot Mohamed, Buda ali Sokrat?

Zakaj Jezus ni samo prerok kot Mohamed, modrec kot Sokrat, »razsvetljeni« kot Buda? Odgovarja papež Janez Pavel II.

Foto: Reuters

Besede, ki jih boste prebrali, pripadajo sv. Janezu Pavlu II. Zapisane so v knjigi Prestopiti prag upanja, ki je izšla v devetdesetih letih in kmalu postala svetovna uspešnica. Gre za knjigo, ki je napisana v obliki intervjuja. Papežu je zelo dobra in konkretna vprašanja postavljal znani italijanski novinar Vittorio Messori, ki je tudi sam spisal odlično knjigo z naslovom Kdo je Jezus. Obe omenjeni knjigi priporočamo v branje. Messori je papežu postavil tole vprašanje:

Od »problema« Boga se torej prestavimo k »problemu« Jezus, kar ste že tako začeli. Zakaj Jezus ne bi mogel biti samo modrec kot Sokrat ali prerok kot Mohamed ali »razsvetljen« kot Buda? Kako podpirati nezaslišano trditev, da je ta Jud, ki je bil v neki nepomembni, neznani provinci obsojen na smrt, Božji Sin, iste narave kot Oče? Ta krščanska trditev, zaradi svoje radikalnosti, nima primere (enačenja) v nobeni drugi veri. Celo sv. Pavel to imenuje »pohujšanje in norost«.[1]

Odgovor:

Sveti Pavel se zelo dobro zaveda, da je Kristus absolutno izviren, da je edinstven in neponovljiv. Če bi bil samo modrec kot Sokrat, če bi bil »prerok« kot Mohamed, če bi bil »razsvetljen« kot Buda, nedvomno ne bi bil to, kar je. In je edini srednik med Bogom in ljudmi. Srednik je zato, ker je Bog človek. V sebi nosi ves intimni svet božjega, vso trojiško skrivnost in skrivnost življenja v času in nesmrtnosti. Je pravi človek. V njem se božje ne meša s človeškim. Ostane nekaj bistveno božjega.

Toda obenem je Kristus tako človeški! Zaradi tega ima ves človeški svet, vsa človeška zgodovina v njem svoj izraz pred Bogom. Vendar ne pred kakšnim daljnim in nedosegljivim Bogom, temveč pred Bogom, ki je v njem: še več, ki je On sam. Česa takšnega ni v nobeni drugi religiji in še manj v kakšni filozofiji. Kristus je neponovljiv! Ne govori samo kot Mohamed in razglaša načela verske discipline, ki se je morajo držati vsi, ki molijo Boga. Kristus tudi ni samo modrec, kakršen je bil Sokrat, čigar svobodno sprejetje smrti v imenu resnice je nekoliko podobno žrtvovanju na križu. Še manj je podoben Budi, ki zanika vse ustvarjeno. Buda ima prav, ko ne vidi možnosti za človekovo odrešenje znotraj ustvarjenega, vendar se moti, ko zaradi tega zanika vsemu ustvarjenemu sleherno vrednost za človeka. Kristus ne dela tega in tega tudi ne more delati, ker je večna priča Očeta in tiste ljubezni do ustvarjenine, katera od vsega začetka navdaja Očeta. Stvarnik že od začetka vidi v ustvarjenem večkrat dobro, to vidi predvsem v človeku, oblikovanem po njegovi podobi in sličnosti: v nekem smislu vidi to dobro skozi učlovečenega Sina. To vidi kot nalogo za svojega Sina in za vsa razumska ustvarjena bitja. Če gremo do konca božje vizije, lahko rečemo, da Bog na poseben način vidi to dobro skozi Sinovo trpljenje in smrt. To dobro potem potrjuje vstajenje, ki je pravzaprav počelo novega stvarjenja, ponovnega najdenja Boga z vsem ustvarjenim, dokončne usode vseh ustvarjenin. In ta usoda se izraža v dejstvu, da bo Bog »vse v vsem« (1 Kor 15,28).

Kristus je od začetka v središču vere in življenja Cerkve. Je tudi v središču učiteljstva in teologije. Kar zadeva učiteljstvo, se je treba sklicevati na vse prvo tisočletje, od prvega nicejskega, prek efeškega in kalcedonskega do drugega nicejskega, ki je posledica prejšnjih. Vsi koncili prvega tisočletja se vrtijo okoli skrivnosti presvete Trojice, vključno z izhajanjem Svetega Duha, toda v koreninah so vsi kristološki. Odkar je Peter izpovedal: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt 16,16), je Kristus v središču vere in življenja kristjanov, v središču njihovega pričevanja, ki je neredko seglo celo do prelivanja krvi. Zaradi te vere se je Cerkev kljub preganjanjem čedalje bolj širila. Vera je polagoma pokristjanila antični svet. In četudi se je pozneje pojavila nevarnost arianizma, pa vera v Kristusa, Boga človeka po Petrovi izpovedi pri Cezareji Filipovi, ni nehala biti središče življenja, pričevanja, češčenja in bogoslužja. Lahko bi govorili o kristološki koncentraciji krščanstva, nastali že na samem začetku. To zadeva predvsem vero in zadeva živo izročilo Cerkve. Poseben izraz tega je v marijanskem češčenju in mariologiji: »Spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device« (Credo). Marijanstvo in mariologija Cerkve sta le drug vidik omenjene kristološke koncentracije.

Da, to je treba neutrudno ponavljati. Kristus kljub nekaterim skupnim vidikom ni podoben ne Mohamedu ne Sokratu ne Budi. Je popolnoma izviren in neponovljiv. Kristusova izvirnost, označena v besedah, ki jih je Peter izgovoril pri Cezareji Filipovi, predstavlja središče cerkvene vere, izražene v credu: »Verujem v Boga očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega, ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen in Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa, sedi na desnici Boga Očeta Vsemogočnega.«

Ta tako omenovana Apostolska veroizpoved je izraz Petrove in vse cerkvene vere. V 4. stoletju je v katehetsko in liturgično rabo prišla Nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki razširja njeno učenje. Razširja ga zaradi povečanega spoznanja, ki si ga je pridobila Cerkev, ko je polagoma prodirala v helensko kulturo in se jasneje zavedela, da je za ta svet potrebna ustrezna in prepričljiva doktrinarna umestitev. V Niceji in Carigradu je bilo torej zatrjeno, da je Jezus Kristus »edinorojeni Sin večnega Očeta. Rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom in je po njem vse ustvarjeno«. Takšne formulacije niso kratko in malo sad helenizma, marveč prihajajo naravnost iz apostolske dediščine. Če hočemo iskati njihov izvir, ga bomo našli predvsem pri Pavlu in Janezu. Pavlova kristologija je izredno bogata. Njeno izhodišče predstavlja dogodek, ki se je pripetil pred damaščanskimi mestnimi vrati. Tedaj je mladi farizej oslepel, obenem pa je z očmi duše sprevidel resnico o vstalem Kristusu. To resnico je potem izrazil v pismih.

Besede nicejske veroizpovedi niso le odsev Pavlovega nauka. Poleg tega je v njih zbrana Jezusova dediščina, predvsem dediščina iz uvoda (prim. Jn 1,1-18), a ne samo od ondod. Vse njegov evangelij in pisma so pričevanje o Besedi življenja, o tem, »kar smo slišali«, kar smo na lastne oči gledali, kar so otipale naše roke« (1 Jn 1,1). Po nekaterih merilih bi bil Janez lahko prej kot Pavel opredeljen za pričo, čeprav je Pavlovo pričevanje izredno pretresljivo. Ta primerjava med Pavlom in Janezom je pomembna. Janez je namreč pisal pozneje, Pavel pa prej. Torej je treba predvsem pri Pavlu iskati prve izraze vere. In ne le pri Pavlu, temveč tudi pri Luku, ki je bil Pavlov spremljevalec. Pri Luku namreč najdemo stavek, ki bi ga lahko imeli za most med Pavlom in Janezom. V mislih imam besede, ki jih je Kristus izgovoril – kot piše evangelist – »ko se je razveselil v Svetem Duhu« (cfr. Lk 10, 21): »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, ker si to prikril modrim in bistrim, razodel pa malim ... Nihče ne ve, kdo je Sin, razen Očeta, in nihče, kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti« (Lk 10, 21-22). Luka tu pravi isto, kar Matej polaga v Jezusova usta, ko reče Petru: »Meso in kri ti nista tega odkrila, ampak moj Oče, ki je v nebesih« (Mt 16,17). Toda Lukove besede imajo tudi natanko ustrezen odmev v besedah iz uvoda v Janezov evangelij: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, je pripovedoval o njem« (Jn 1,18). Ta evangeljska resnica se vrača v toliko janezovskih odlomkih, da se jih je v tem trenutku težko spomniti. Kristologija Nove zaveze je »razgibana«. Očetje, velika sholastika, tehnologija naslednjih stoletij so se z vedno novo osuplostjo vračali k sprejeti dediščini ter jo usmerjali in postopoma poglabljali.

Spominjate se, da je moja prva okrožnica, Človekov Odrešenik (Redemptor hominis), izšla nekaj mesecev po moji izvolitvi 16. oktobra 1978. To pomeni, da sem njeno vsebino pravzaprav nosil s seboj. V nekem smislu sem moral iz spomina in izkušenj le »prepisati« tisto, od česar sem že živel na pragu pontifikata.

To poudarjam, kajti okrožnica po eni strani potrjuje izročilo šol, iz katerih sem prišel, po drugi strani pa pastirski slog, na katerega se sklicuje. Skrivnost odrešenja se je pokazala z vidika velike prenove človeka in vsega tistega, kar je človeško, prenove, ki jo je predlagal koncil, še posebej v Gaudium et spes. Okrožnica je hotela biti velika himna veselja zato, ker je Kristus odrešil človeka: odrešil v duši in telesu. To odrešenje telesa je potem našlo poseben izraz v vrsti sredinih katehez: »Moža in ženo ju je ustvaril«. Morda bi bilo bolje reči: »Moža in ženo ju je odrešil.«

[1] Prevod vprašanja je iz hrvaškega prevoda, ker je enostavnejši in razumljivejši (bitno.net).