Kdo je avtor uspešnic »Pogovori z Bogom«? S katerim Bogom se pogovarja Neale Donald Walsch? (1. del)

Opevano gostovanje Nealea D. Walscha, kontroverznega jasnovidca in avtorja več kot 30. del z newagevsko tematiko, med katerimi je najbolj priljubljena trilogija Pogovori z Bogom, prevedena je v 37 jezikov (po njej je posnet tudi istoimenski film), je priložnost opozoriti katoličane, da so njegova sporočila daleč od krščanskega razodetja. Še več, njegova dela krščanskemu razodetju jemljejo veljavo in mu nasprotujejo. Zato se moramo resno zamisliti nad izvorom, iz katerega D. Walsch črpa svoja navdihnjenja. Naslov njegove uspešnice Pogovori z Bogom zveni krščansko,versko in zapeljuje mnoge kristjane, saj se iz njega še ne da razbrati, o kakšnem Bogu je govora.

Foto: pixabay.com

N. D. Walsch bo gostoval v Sloveniji 19. in 20. januarja na Gospodarskem razstavišču, kjer bo imel dvodnevni seminar. Cene vstopnic se gibljejo od 222 evrov (predprodaja), redna cena je 266 evrov, prispevek za VIP-vstopnico pa znaša 333 evrov. Njegova svetovna popularnost in močna misijonarska aktivnost nista zaobšli Slovenije. Nekaj naslednjih vrstic iz njegovih del Pogovori z Bogom naj iskalcem resnice služi kot orientacija na vse širšem sejmu lažnih razodetij, ki vnašajo zmedo in povečujejo število tistih, ki so »zašli« s prave, Jezusove poti. Walsch pripada skupini prerokov nove dobe (new age), kot so James Redfield, Elisabeth Kübler-Ross, Paolo Coelho itd.

Sveto pismo nas jasno opozarja: Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke (2 Tim 4, 3–4)

Spiritistični izvori

Avtor je »navdih« za svoja dela dobil na neobičajen način. V kriznem trenutku svojega življenja, ko mu je propadel zakon in je ostal brez službe, je bil tri mesece v depresiji. (1) Potem je napisal Bogu »zamerljivo, strastno pismo, polno zbeganosti ... z jeznimi vprašanji« (2), ki so ga že dolgo mučila. V trenutku, ko se je odločil odložiti pisalo, je z njegovo roko začela upravljati »nekakšna nevidna sila« (prim. Walsch, 11). Tako se je vse začelo. Z znano spiritistično tehniko t. i. avtomatskega pisanja, prek katere so nekatere osebe z neverjetno hitrostjo narisale mnoge slike, prepričane, da njihove roke vodijo duhovi pokojnih slikarjev; podobno je tudi Walsch začel pisati svoje knjige, prepričan, da je posrednik samega Boga: »Ta narek je trajal tri leta in ves čas nisem niti slutil, kam vodi. Odgovori na vprašanja, ki sem jih zaupal papirju, se nikdar niso utrnili, dokler nisem do konca izpisal vprašanja in nato zanemaril misli. Včasih so se odgovori porajali hitreje, kakor sem lahko pisal, in zalotil sem se, kako čečkam, da bi jih ujel« (Walsch, 12). Ni naključje, da je ta »narek« trajal od velikonočne nedelje do velikonočne nedelje v treh zaporednih letih. Uvodno besedo k izdaji prve knjige je napisal na božični dan leta 1994 (prim. Walsch, 9). Božji nasprotnik, satan, se že vso zgodovino človeštva trudi z oponašanjem in posnemanjem Boga kot nekakšna »opica«, da bi zapeljal ljudi. Vse, kar je za bibličnega, razodetega Boga svetega, pomembnega, prikrito ali očitno sprevrača, omalovažuje. Kot vidimo, uporablja celo dneve in datume, ki so za kristjane najsvetejši in najpomembnejši, da bi zapeljal celo Jezusove učence. Sporočila, ki jih je Walsch prejel, so po njegovem mnenju neka oblika novega evangelija oziroma »zadnja Božja beseda o stvareh« (Walsch, 8). Za kristjane pa so polnost, (do)končnost in vrhunec Božjega razodetja Jezus Kristus. Sv. Pavel nas v povezavi s tem svari: »Če bi vam mi sami (apostoli) ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet!« (Gal 1,8–9). V nadaljevanju bomo konkretneje spoznali naravo Walschovega boga in njegovih razodetij.

Satan je bil prvi ekseget

Walschova razodetja so reinterpretacija Biblije, s katero polemizira in ji javno nasprotuje. Njegova eksegeza ima diabolične elemente, na katere moramo biti pozorni. Walschov bog očita ljudem, da so Božji besedi dali prednost pred lastno izkušnjo. Zanj je to ironija (prim. Walsch, 14). S tem želi reči, da je osebna izkušnja človeka pomembnejša od tega, kar si Bog želi od njega. To seveda nasprotuje bibličnemu razodetju. Spomnimo se samo zgodbe neuspešnega nočnega ribolova apostola Petra, od katerega Jezus želi, da sredi belega dne vrže svoje mreže v plitvino. Na »njegovo besedo je to storil« (prim. Lk 5,5) in ulov je bil velik. Iz tega moremo jasno videti, da biblični Bog od človeka želi najprej zaupanje in poslušnost svoji besedi, kajti naše izkušnje so pogosto obremenjene z vplivom greha. Da gre pri Walschu za boga, ki je tuj Očetu, ki nam ga je razodel Jezus Kristus, je očitno že iz njegovih odgovorov, da »voditelji, duhovniki, rabini, Biblija ... ne spadajo v izvore, ki jih morajo ljudje poslušati. Zanj so izvori poslušnosti lastna občutja in izkušnje« (prim. Walsch 19).

Biblija za Walscha nikakor ni navdihnjena knjiga, še več; je delo piscev, ki o Jezusu nimajo pojma: »Večina avtorjev Nove zaveze v svojem življenju ni srečala ali videla Jezusa. Živeli so mnogo let po tem, ko je zapustil zemljo. Tudi če bi se na ulici zaleteli vanj, ne bi prepoznali Jezusa iz Nazareta« (Walsch, 72). Ta trditev je ravno nasprotna resnici. Velik del avtorjev Nove zaveze so namreč apostoli, »očividci« (Lk 1,2), Jezusovi najožji učenci, ki so bili z njim tri leta. Drugi del avtorjev pa so najožji učenci apostolov (npr. evangelista Marko in Luka, sodelavca apostolov Petra in Pavla). Vsi novozavezni spisi so torej apostolskega izvora in ne poznejšega. Walschov bog se loteva tudi interpretacije nekaterih bibličnih vrstic. Ni treba posebej poudarjati, da jih trga iz konteksta (prim. 1 Mz 11,6) in razlaga v prid poveličevanja človeštva, kar je tipično za new age (prim. Walsch, 52). Za kristjana je Biblija temelj avtentičnega Božjega razodetja. Napisana je po navdihnjenju Svetega Duha: »Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo (2 Tim 3, 16–17). Ko uničimo njeno avtoriteto, potem pademo v relativizem. New age kakor mantro ponavlja, da se je treba osvoboditi vseh avtoritet, institucij, svetih knjig zaradi lastne izkušnje, ki bi morala postati merilo vsake avtentičnosti. Tako pripelje žrtev do spoznanja, da ni drugega boga razen lastnega ega.

Izvirni greh

Naša prastarša sta bila v Edenu zapeljana s strani kače, da bi delovala po lastnih izvorih spoznanja, torej po lastni izkušnji, ki jima je prikazala »prepovedani sad« kot drevo, »dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje« (1 Mz 3,6). Posledice njune nevere v Božjo besedo in zanašanje na lastno izkušnjo danes vsi mi še kako dobro čutimo. Satan se jima nikakor ni predstavil kot sovražnik, ampak kot pravi človekov prijatelj. Enako dela tudi danes. Tragedija se je zgodila v trenutku, ko se je človek zanesel izključno na lastne moči, ko je podvomil v Božjo dobrohotnost. Da bi satan sploh lahko človeka ranil, ga je prepričal, da je on sam svoj bog. Želi ga torej ločiti od Stvarnika. Prekletstvo prvega greha, perverzni Walschow bog (dobro poglejmo), obrne v njegovo nasprotje, ko ga imenuje prvi blagoslov: »Kar opisujete kot Adamov padec, je bil dejansko njegov vzpon – največji posamični dogodek v zgodovini človeštva. Kajti brez njega ne bi bilo sveta medsebojnih odnosov, sveta relativnosti. Dejanje Adama in Eve ni bilo izvirni greh, ampak pravzaprav izvirni blagoslov. Zahvaljevati bi se jima morali iz vsega srca – kajti ko sta kot prva ›napačno‹ izbrala, sta Adam in Eva ustvarila možnost kakršnekoli in vsakršne izbire« (Walsch, 61). Podlost te trditve se more zlahka razkrinkati. Človek je bil svoboden, še več, najsvobodnejši pred padcem v greh. Če Adam in Eva ne bi imela svobode izbire, ne bi mogla niti zagrešiti. Kdor ve, da je Jezus »drugi Adam«, ki je s smrtjo na križu »odkupil visoko ceno« (1 Kor 6,20; 7,23) greha prvega Adama, bo hitro spregledal, kam pelje teologija D. Walscha. Ta v jedru Kristusovemu odrešenjskemu delu jemlje moč in ga omalovažuje, resnico pa relativizira. Če ni greha, ne potrebujemo niti Odrešenika! Walschovo »navidezno« krščansko razodetje je globoko antikrščansko. Poglejmo še en odprt napad na nauk o izvirnem grehu: »To domnevno stanje nepopolnosti, v katerem naj bi, kakor pravijo, prišel na ta svet, si vaši religiologi drznejo imenovati izvirni greh. In res je izvirni greh – vendar ne tvoj. Je prvi greh, ki ga proti tebi stori svet, ki očitno ne ve nič o Bogu, če meni, da bi Bog hotel – ali mogel – ustvariti karkoli nepopolnega (...). Nekatere vaše vere so okrog tega nesporazuma zgradile cele teologije (...). Da bi upravičile zamisel o maščevalnem Bogu, so vaše religije morale ustvariti nekaj, kar naj bi me bilo razjezilo« (Walsch, 125–126).

Iz navedenega odlomka je razvidno, kako se bog Donalda Walscha jezi na nauk o izvirnem grehu, ki ni nauk »nekih ver« ali religij, marveč izključno krščanstva oziroma katoliške Cerkve. Walschov bog na prikrit način bojuje vojno proti katoliški Cerkvi in krščanskemu razodetju. Naj se resnica o izvirnem grehu človeškemu umu zdi še tako »zapletena«, genialni Blaise Pascal pravi o njem: »Človek je brez te skrivnosti, od vseh najbolj nedoumljive, sam sebi nedoumljiv« (prim. Misli 434).

Josip Blažević

Prevod in priredba: J. N. 

Vir: bitno.net

Nadaljuj na: drugi del