Kdo je avtor knjižnih uspešnic »Pogovori z Bogom«? S katerim Bogom se pogovarja Neale Donald Walsch? (2. del)
Deistični bog Donalda Walscha
Foto: pixabay.com
Walschov bog se predstavlja kot »veliki nevidni ... v določenem smislu je tisto, kar ni ... prihaja iz kar-nisem in v kar-nisem se vedno povrne« (prim. Walsch, 20). Bralca prepričuje, da on ni »nekakšno vsemogočno bitje, ki prisluhne vsem prošnjam (...). Motiš se, če verjameš, da je Bog stvarnik in tisti, ki odloča o vseh stvareh v tvojem življenju. Bog je opazovalec, ne stvarnik (...). Z življenjem ravnaš, kakor se ti zdi. V tem smislu je tvoja volja zate božja volja zate. Svoje življenje živiš, kakor ga pač živiš, in jaz pri tem nimam besede ... Ni mi mar, kaj počnete, in to slišite s težkim srcem (Walsch, 22–23). Smemo reči, da je Walschov bog shizofren. Sam priznava, da izkuša zbeganost, čeprav ne v najvišji obliki, ker se je tako sam odločil (prim. Walsch, 105). Shizofren zato, ker enkrat govori, da je opazovalec in ne stvarnik, drugič pravi, da je stvarnik (prim. Walsch, 96), a le kot ustvarjalec. Trditve, ki jih izgovarja Walschov bog, si skozi celotno knjigo namalokrat nasprotujejo. Nasproti bibličnemu Bogu, ki se je razodel kot Emanuel, kar pomeni Bog z nami in Bog za nas, ki mu je še kako mar za človeka (Mt 6,25–33), Walschovega deističnega boga človeško življenje ne zanima. Deizem sicer priznava Boga kot Stvarnika, vendar pa zavrača njegovo razodetje, skrb za ustvarjeni svet in božansko previdnost. Walschov darvinistični bog svet in človeka prepušča na milost in nemilost zakonom evolucije - stalnemu razvoju. Drugi izraz za to je reinkarnacija, ki nima temeljev v vzhodnjaških filozofijah, ampak znotraj newagevske miselnosti pomeni pobožanstvena evolucija, ki vodi človeka k trajnemu samoizpolnjevanju, dokler le-ta ne doseče stopnje razsvetljenja, zavedanja, da je bog. Združevanje vzhodnjaških elementov s krščanstvom je eno od prepoznavnih značilnosti new aga. Pojem človeka kot Božje podobe Walschov bog reinterpretira na način, da so vsi ljudje iz »iste snovi« kot Bog sam, iz iste biti, in zato sposobni, po hermetičnih načelih okultizma, »ustvarjati fizično stvarnost iz niča« (Walsch, 34). Tako trdi tudi Sai Baba in mnogi drugi. Še več, Walschov bog pravi, da mu je bilo njegovo stvarjenje sveta nujno, da bi spoznal sebe: »Skozi tebe izkušam samega sebe ... Ko ne bi bilo tebe, se sam ne bi mogel spoznati. Ustvaril sem te zato, da bi lahko izvedel, kdo sem« (Walsch, 105). Ta podoba determinističnega Boga ne pričuje o Božji vsemoči, ampak nasprotno, o njegovi nemoči. Zato Walschov bog želi, da bi ljudje sebe izkusili kot bogove. Biti kot Bog! (prim. Walsch, 105) Za njegovega boga so bili vsi »duhovni učitelji« na Zemlji zato, da bi človeka spomnili, da je on (človek) resnično bog, ki je to pozabil. Dualistična določenost kot nujnost eksistence gre do te mere, da Hitlerjeva dela uvršča med vrsto »izkušenj«, ki so bile potrebne človeštvu, da bi »izkusilo«, kako globoko lahko pade, Hitler pa je vsekakor v raju, kajti Walschov bog pravi: »Tistega, kar je ›dobro‹, nimam nič bolj rad od tistega, kar je ›zlo‹« (prim. Walsch, 67–68).
Medtem ko je biblični Bog absolutno nasprotje zla, sama ljubezen in usmiljenje, zla ne trpi niti v najmanjši meri, Walschov bog enako ljubi tudi zlo, ker je, po njegovem mnenju, zlo »nujno«, da bi ljudje spoznali dobro, čeprav je, zopet po Walschu, tako zlo kot dobro v končni fazi relativno (Walsch, 67). Walschovo izhodišče je pravzaprav Feuerbachovo, človek je ustvaril boga po svoji podobi, z napredkom bo potreba po njem zbledela: »Kariere Boga bi bilo konec že jutri, če ne bi bilo več težav!« (Walsch, 54). To je le ena izmed absurdnih izjav Walschovega boga. Nadalje, nasproti Jezusu Kristusu, ki je pred Pilatom potrdil, da je on resnično pravi kralj, a ne kralj od tega sveta, se Walschov bog temu zoperstavlja: »Jaz nisem ne kralj ne vladar« (Walsch, 102). Walschov bog se zoperstavlja tudi bibličnim Božjim zapovedim, jih reinterpretira po svoje, na nek način tudi oskruni (prim. 101–104) in ukinja praznik Gospodovega dne, nedelje, ko uči, da morajo biti sveti vsi dnevi kakor tudi trenutki (Walsch, 103). Veliko je lažnih prerokov, ki so oznanjali svetost vseh dni, da bi ukinili Božjo zapoved o praznovanju Gospodovega dne. Nekateri so za sveti dan razglašali četrtek (Nostradamus, Sai Baba, Ivica Prokić). S tem so odstranili Jezusovo odrešenje, relativizirali njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. To lahko razumemo, kakor da so sebe postavili na Kristusovo mesto in je razumljivo, da morajo določiti tudi dan za lastno čast.
Presveta Trojica
Walschova Presveta Trojica nima nikakršnega krščanskega pomena, ampak prej antropozofskega. Oče je predstavljen kot spoznanje, Sin kot izkustvo, Sveti Duh pa kot bivanje (Walsch, 38. 58., ipd.) ali kot razum (Oče), telo (Sin) in duh (Sveti Duh) oziroma, kot razlagajo psihologi, nadzavest, zavest in podzavest (Walsch, 96). Niti ena od številnih Walschovih podob o Trojici se ne sklada z biblično podobo Presvete Trojice kot občestva ljubezni. Walschov bog na več mestih poudarja, da ni nikoli dal niti ene same zapovedi ali prepovedi, ker mu to nasprotuje (Walsch, 46-47). Še več, »deset zapovedi ne obstaja« (Walsch, 101). Iz rečenega je več kot razvidno, da si vsebine bibličnega in Walschovega razodetja medsebojno nasprotujejo. So nezdružljive! Kot nebo in zemlja, ogenj in voda, Bog in hudič. Vsi smo poklicani služiti Bogu življenja – živemu Jahveju, kar predpostavlja odstranitev vseh drugih bogov. »Če pa je slabo v vaših očeh, da bi služili GOSPODU, si izberite danes, komu hočete služiti ...« (Joz 24,15).
Ni pekla
V orkestru optimizma newagevske duhovnosti ni mesta za pekel, niti »pravi hudič ne obstaja« (Walsch, 89. 57). »Kateri moj maščevalni del naj bi zahteval, da te podvržem večnemu trpljenju take vrste in take silovitosti, da se izmika opisu? (...) Povem ti, da po smrti ni takega izkustva, kakršnega ste si naslikali v svojih teologijah, zgrajenih na strahu (Walsch, 47–48).
Da teologije temeljijo na strahu, je samo izraz, ki gre v prid preseganju vseh proučevanj o smiselnem razodetju, v prid duhovni anarhiji, kar bomo videli pozneje. Iz razodetij, ki jih je Walsch prejel, sledi, da je človek svoj lastni bog, lastni zakonodajalec, in tudi lastni sodnik, ki je edini sposoben »razločevati dobro od zlega«. »Tako ti povem: sam si postavljaš pravila. Sam določaš smernice. In sam ugotavljaš, v kolikšni meri se ti jih je posrečilo držati; v kolikšni meri ti to uspeva. Kajti ti si tisti, ki je ugotovil, kdo in kaj si v resnici – in kdo želiš biti. In ti si edini, ki lahko ocenjuje, koliko se ti je to posrečilo (Walsch, 48). Iz navedenega se jasno vidi, da nima Walschovo razodetje nikakršne povezave z bibličnim. Ko je govora o večni (ne)sreči, bog prepričuje Walscha, oziroma natančneje, zavaja, saj je človeku nemogoče zgrešiti cilj: »Neogibno te bo doletela sreča, ki ti je namenjena. Ne more se pripetiti, da ne bi bil ›odrešen‹. Ni drugega pekla, razen tega, da tega ne veš« (Walsch, 122).
V spolnih odnosih je prisotno prilizovanje mentaliteti hedonistov. Walschov bog pravi, da v spolnosti ni greha, ampak je treba osvoboditi »spolno energijo« in izkustveno odkriti njeno »poživljajočo«, »najmogočnejšo«, »najbolj vzneseno« ... »čudežnost« (prim. Walsch, 69. 57). »Umori strast in umoril boš Boga. Strast je Bog, ki bi ti rad rekel: ›Živijo!‹« (Walsch, 108) Božjo zapoved: »Ne prešuštvuj!« (Mt 5,27), ki jo je Jezus poudaril z besedami: »Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo« (Mt 5,28) in opozoril: »Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v peklensko dolino« (Mt 5,29), Walschova eksegeza dobesedno sprevrača: »Seveda je spolnost ›dovoljena‹. Še enkrat ti povem: če ne bi hotel, da se igraš to ali ono igro, ti ne bi dal igrač. Mar date otrokom reči, za katere si želite, da se ne bi igrali z njimi? Igraj se s spolnostjo, igraj se z njo! To je čudovita zabava. Še več, to je največja zabava, kar si jih lahko privoščiš s svojim telesom, če govoriva izključno o telesnih izkustvih« (Walsch, 189).
Promiskuiteten etos je naravno stanje, ki ga zagovarja Walsch. Po istem Walschovem razodetju sta karma in reinkarnacija (Walsch, 41–42) sestavni del krščanskega nauka, kateri sledi, da je Walsch preživel 647 prejšnjih življenj, v katerih je bil marsikaj: kralj, kraljica, tlačan, heroj, strahopetec, morilec, modrec, norec ... (Walsch, 188). Naj samo omenimo, da karma in reinkarnacija niti v najmanjši meri ne pripadata krščanskemu nauku.
Religija »brez pravila«
Sam Walsch je uvidel, da ta »razodetja« vodijo v duhovno anarhijo in nasprotujejo vsaki logiki, zato je očital svojemu bogu: »Zakaj torej poskušati? Zakaj se boriti? Komu je to potrebno? Zakaj se ne bi kratko in malo pretvarjali, da je življenje tisto, kar na videz tudi je – preprosta vaja v nesmiselnosti, ki nikamor ne vodi, igra, ki je ne moreš izgubiti, pa naj jo igraš kakorkoli, postopek, ki nazadnje vsakogar pripelje do istih rezultatov? Praviš, da ni pekla, da ni kazni, da poraz ni mogoč – zakaj bi se torej trudili zmagati? Kaj naj nas spodbuja, če upoštevamo, kako težko je priti tja, kamor smo se po tvojih besedah namenili? Zakaj si ne bi vzeli toliko časa, kolikor se nam ga zljubi, in si nehali beliti glavo z vsem tem govorjenjem o Bogu in ›tistem, kar smo v resnici‹?« (Walsch, 129). Ni dvoma, da je Walsch žrtev intelektualne oholosti, ki ga je privedla do tega, da verjame bitju, ki se mu je »razodelo«. Svojemu lastnemu subjektivnemu izkustvu je dal večjo veljavo, pomembnost oziroma prednost pred zgodovinskim Božjim razodetjem, ki je svoj vrhunec doseglo v Jezusu Kristusu. Na »tehtnici« zgodovinskega Božjega razodetja niso Walschova razodetja vredna nič več od smisla, ki ga v njih razodeva kontroverzni Walschov bog: »Vi ste na poti proti ničemur« (prim. Walsch, 110–111). Na poti proti ničemur!!! Kaj pa je pekel, če ne pot proti ničemur?!
Zaključek
Walschova razodetja popolnoma nasprotujejo bibličnemu razodetju vesele novice, ki nam jo je predal Jezus Kristus, naš ljubljeni Odrešenik, in je takšne narave, da lahko vsakega svojega poslušalca privede k Očetu. Kar se tiče bitja, ki je Walschu »govorilo«: To bitje pripada bodisi breznu njegove podzavesti bodisi breznu pekla. Brez dvomov smemo zatrditi, da pripada tudi slednjemu, breznu pekla, saj se tako očitno in konkretno bori proti bibličnemu Bogu, razodetju in Jezusu Kristusu. Walsch spada med preroke nove dobe, katerih dela ostajajo zaznamovana z elementi vzhodnjaških religij, gnosticizma, ezoterike, hermetizma, prav tako pa tudi z razsvetljenskimi liberalistično-nihilističnini namerami.
N. D. Walsch se je na žalost ujel v zanko »očeta laži«, zato molimo zanj, da bi se srečal z živim in pravim Bogom, sami pa se ne dajmo zapeljati njegovemu "bogu", ki pelje človeka, ne le »nikamor«, pač pa na tisoč in eno hedonistično ter brezciljno pot, ki človeka nikakor ne more osrečiti, temveč le zmesti in pustiti praznega. N. D. Walsch je človek, ki svoje privržence vodi na »pot k ničemur«.
Josip Blažević
Prevod, priredba in dopolnitev: J. N.
Vir: bitno.net