Avtor knjižne uspešnice: »Prek vseh teh pretresov sem se naučil vsaj tega: splača se zaupati Bogu«
Ko je moja mati izvedela, da je noseča, je v najmočnejšem švabskem dialektu rekla mojemu očetu: »Tga utroka ne maram.« ... položila me je v otroško posteljico in mi od takrat naprej komaj še namenila kakšen pogled. (...) Zame je skrbela moja starejša sestra Sabine – seveda bolj slabo kot pa pravilno, kot to pač zmorejo štiriletniki. Opazovala je, kaj počne moja mati z enoletno Claudio, in je enako počela z mano. ... Hranila me je s čim takim, česar dojenčki raje naj ne bi dobili. Mazala me je s čim takim, kar ni dobro za dojenčkovo kožo. In ker je sicer videla, kako je moja mati povijala majhno Claudio, vendar od nje zame ni dobila plenic, me je povijala v časopisni papir. Kričal sem, kot bi me dajali iz kože – skoraj neprenehoma. Po nekaj tednih moja mati ni več zdržala kričanja. Zagrabila me je in odšla na bližnje polje. Tam me je hitro odložila ob rob poti, me pustila vreščati in šla naprej.
Foto: osebni arhiv
»Sodnik je potrdil to, česar sem se bal ...«
Splezal sem iz razbitine, kot kaj več opla ni bilo več mogoče označiti ... Max se je pojavil ob meni, tudi on je bil kot po čudežu na videz nepoškodovan. Pogledala sva prek križišča. Policijski avtomobil je stal približno deset metrov naprej, povsod naokrog so ležali raztreseni kosi pločevine in drobci. Policist na voznikovem sedežu je gledal groteskno v zrak – ali je bil mrtev? (...) Sodnik je potrdil to, česar sem se bal: sovoznik policijskega avtomobila je bil hudo poškodovan, voznik je bil mrtev. Zdaj nisem bil več le tečen domski otrok, ki se je tepel z drugimi mladostniki. Bil sem zločinec.
»Čutim, da če se popolnoma prepustim Bogu in grem po njegovi poti ...«
Prek vseh teh pretresov sem se naučil vsaj tega: splača se zaupati Bogu. Naučil sem se zaupati temu, da se splača ljudem povedati resnico. Tako kot lahko Bogu vse povem, vsako krivdo odkrito priznam in sem lahko prepričan, da me zato ne obsoja, tako si tudi upam ljudem priznati svojo krivdo, jim povedati resnico o tem, kaj sem storil ali kje sem odpovedal. Čutim, da če se popolnoma prepustim Bogu in grem po njegovi poti, potem doživljam tudi njegovo delovanje. In vsak dan bolj me veseli zanašati se na Boga.
»Veš, Willi, ko sem slišal, da si postal pobožen, sem si mislil: kakšna dobra predstava! Res fantastična! In ko boš znova odpuščen, bo konec s tem ... Ampak danes sem ti gledal v oči.«
Enkrat sem bil v zaporu v Pforzheimu, da bi tam pridigal. Med občinstvom je sedel Marino, mož, ki je bil obsojen na trikratno dosmrtno ječo. Poslušal je mojo pridigo in je nato prosil za pogovor. Poznala sva se od prej in rekel je: »Veš, Willi, ko sem slišal, da si postal pobožen, sem si mislil: kakšna dobra predstava! Res fantastična! In ko boš znova odpuščen, bo konec s tem.« Pogledal me je in se nasmehnil: »Ampak danes sem ti gledal v oči. Prej si imel ledeno hladne oči, bile so povsem mrtve. Ko ti danes pogledam v oči, so živahne. Verjamem, da se dejansko splača razmisliti o tem, kar si pravkar povedal.« (...)
Ne smemo se pritoževati, da je svet tako temačen. Sami smo odgovorni za to, da ga naredimo svetlejšega. To spoznanje v samici v Bruchsalu s Svetim pismom v naročju je bilo zame izhodišče mojega čudovitega potovanja z Bogom. Vi ste luč sveta – to ni poziv. To je opis dejanskega stanja. Mi smo luč sveta. Od nas je odvisno, ali svetimo. (...)
Slutil sem, da so moje težave z Očetom v nebesih tesno povezane z mojim nerazjasnjenim odnosom z mojim zemeljskim očetom. S koliko prižnic se oznanja raztrgan evangelij: izberejo si vidike, ki jih želijo ohraniti, druge pa namerno opustijo. Sveto pismo je dobro brati s sobesedilom – in takrat nam tudi razkrije velike skrivnosti, ki jih želi Bog sporočiti.
Toda kljub temu nisem mogel Boga sprejeti kot očeta. Ta pojem se mi je zapisal preveč negativno. Nisem mogel izgovarjati Očenaša. Nisem hotel moliti k Bogu kot očetu. In nenehno sem se spraševal, kako je lahko Bog dopustil, da je njegov sin trpel na križu. Zato je bilo zame toliko pomembneje, da svoje življenje uredim tudi v povezavi z očetom. Slutil sem, da so moje težave z Očetom v nebesih tesno povezane z mojim nerazjasnjenim odnosom z mojim zemeljskim očetom. (...)
»Nihče ne more pasti tako globoko, da ga Bog ne bi mogel znova pobrati«
V zaporu so sedeli skorajda le taki ljudje, ki jim je bilo od otroških nog rečeno: »Ti si ničla! Ničesar ne znaš! Za nobeno rabo nisi!« Taka sporočila se zapišejo globoko v osebnost otrok. In prav taki potem tudi postanejo. Zato je tako pomembno, da otrokom govorimo lepe stvari, da jim povemo, kako zelo so ljubljeni, in da jim pokažemo, da se lahko kadarkoli s čimerkoli obrnejo na nas.
Pred kratkim sem ležal na kavču in moj medtem že skoraj odrasli sin me je pogladil po hrbtu in rekel: »Očka, tako te imam rad!« V tem trenutku sem vedel, da sem že kaj naredil prav.
Življenje Wilhelma Buntza je bilo en velik test vzdržljivosti: kot dojenčka ga je zapustila mati, oče pa ga je odpeljal v dom. Kot mladenič je ubil človeka. Mladoletniški zapor, sodišče, pogojna kazen – to je bil običajen življenjski ritem. Leta 1983 je Buntz v samici posegel po Bibliji. Ko je prebral eno stran, jo je strgal ven in si jo zvil za cigareto. To je počel, dokler ni prišel do Nove zaveze, ko ga je to, kar je prebral, zadelo naravnost v srce. Bog nam pravi: »Zvest sem kot ljubeči Oče.« Wilhelm se je spraševal, ali je to mogoče, in si drznil narediti prvi korak v povsem novo smer ...
Do upokojitve oktobra 2017 je Wilhelm delal v domu za slepe v Freiburgu kot socialni delavec. Je poročen in oče dveh sinov. Ta bivši zapornik danes živi po načelu: »Dajmo opustošiti Pekel in naseliti Nebesa.«
Besedilo je iz knjige Človek, ki je kadil Biblijo.
Več o knjigi. Besedilo je objavljeno po dovoljenju založnika in velja le za portal kerigma.si.