Klinična smrt nekega župnika

Skoraj je končal v peklu, potem pa se je zanj zavzela Ona ...
Leta 1985 je oče Steven Scheier v čelnem trku v tovornjak skoraj izgubil življenje. A ne samo zemeljskega, temveč tudi večnega ...

Foto: pixabay.com

»Če bi takrat umrl, si njegovi župljani ne bi mislili, da je šel v pekel. Ni bil duhovnik kot bi to moral biti. Je pa to tako dobro skrival, da so ljudje mislili, da je on resnično dober duhovnik. Namesto da bi trpel za Jezusa, je bil duhovnik samo zase/zaradi sebe. Vedno je bežal od križa. Ko je po nesreči stal pred Jezusom, se je Jezus odločil, da si zasluži pekel. On je to kazen sprejel, ker si jo je po vsej logiki tudi zaslužil. Toda v tistem trenutku je zaslišal ženo, ki je govorila: »Sin, ali lahko, prosim Te, ohraniš njegovo življenje in njegovo nesmrtno dušo?«

Oče Steven Scheier je bil posvečen v duhovnika leta 1973. Na žalost ga je bolj skrbelo, kaj drugi duhovniki mislijo o njem, kot pa, da bi se trudil biti dober duhovnik za Jezusa.

Trk s kamionom, a tudi z Bogom

Njegova duhovniška služba ni bila v služenju Jezusu, temveč samo v tem, da si pridobi občudovanje pri ljudeh. Globoko v sebi je vedel, da ne počne tega, kar bi moral, da ni duhovnik, kot bi moral biti, vendar je to tako dobro skrival, da so ljudje mislili, da je res dober duhovnik.

»Padel je iz avta. Odtrgalo mu je celotno lasišče z desne strani glave.«

Oče Scheier je 18. oktobra 1985 potoval iz Wichite proti svoji župniji (župnija Presvetega Srca), v približno 140 kilometrov oddaljeno Fredonijo v Kansasu. Ta avtocesta nima nobenih zaščitnih ograj in jo večinoma uporabljajo priklopniki, tovornjaki in kombiji. Tistega jutra je oče Scheier odšel v Wichito, da bi se srečal z enim duhovnikom in se še istega popoldneva vrnil. Oče Steven je bil soudeležen grozne nesreče. Doživel je namreč čelni trk s tovornjakom in Bogom. V tovornjaku so bile tri osebe. Nobena od njih ni umrla. Oče Scheier je padel iz avtomobila. Odtrgalo mu je celotno lasišče z desne strani glave. Zdravniki so mu kasneje povedali, da je bila desna stran možganov delno poškodovana. V času nesreče je izgubil zavest.

Na poti do bolnišnice je bila v reševalnem vozilu poleg njega medicinska sestra, ki mu je kasneje povedala, da se mu je poskušala pridružiti v molitvi Zdrava Marija, katero je on nenehno ponavljal, a da je ni znala. Odpeljali so ga v majhno bolnišnico v Eureki, v državi Kansas. Imel je zlom vratu in drugega vratnega vretenca (kombinacijo poškodb, ki se imenuje Hangmanov zlom). Če bi imel na mestu nesreče glavo obrnjeno v drugo smer, bi se zaradi pomanjkanja kisika zadušil. Zdravnik, ki ga je sprejel, ni mogel veliko narediti in je, potem ko mu je lasišče prišil nazaj, poklical helikopter, da bi ga prepeljali v bolnišnico Lesley v Wichiti. Ves ta čas oče Steven ni prišel k zavesti. Enemu od župljanov, ki se je znašel v tej bolnišnici, so povedali, da ima oče Steven 15 odstotno možnost, da preživi. Številni verniki različnih krščanskih veroizpovedi so molili zanj. Oče Scheier pravi, da Bog sliši našo molitev in da je prav zato danes živ. Na koncu ga niso operirali. Nesreča se je zgodila v oktobru, iz bolnišnice pa so ga izpustili 2. decembra pod pogojem, da še naprej nosi ovratnik ali avreolo, kot jo je imenoval sam, ki bi mu lahko trdno držal vrat. Doma je okreval, dokler mu aprila niso odstranili ovratnika. Maja 1986 se je vrnil v župnijo.

»Pred nesrečo je vedno razmišljal, da je še čas za spreobrnjenje, toda med to sodbo mu je Jezus dal spoznati, da ni časa.«

Nekega dne se je med obhajanjem svete maše bral evangelij o smokvi (Lk 13:1-9). Med branjem evangelija se je stran, ki se je brala, osvetlila in povečala ter ločila od Biblije. Usmerila se je proti očetu Scheierju. Sveto mašo je zaključil, kakor jo je najbolje mogel. Ko pa se je vračal v župnijsko pisarno, se je spomnil duhovnega pogovora, ki ga je imel kmalu po nesreči. V tem pogovoru se je znašel pred Jezusovim sodiščem. Ne spomni se, kako dolgo je to trajalo, vendar pove, da ga je Gospod popeljal skozi celotno njegovo življenje in mu pokazal, kako je grešil v svoji duhovniški službi. Strinjal se je z vsem, kar je Jezus rekel o njegovem življenju. Pred nesrečo je oče Scheier načrtoval, da bo Jezusu, ko bo prišel pred Njegovo (končno) sodišče, da bo rekel, da je bil vsakič, ko je grešil, pravzaprav izzvan. Že je pripravil množico izgovorov. Pred nesrečo se je redno spovedoval, a neveljavno, oziroma ni pustil, da bi se njegovo življenje po tem zakramentu spreminjalo. Ni se trdno odločal, da se bo poboljšal. Po nesreči, ki jo je doživel, se je pogosto spraševal, koliko njegovih spovedi je bilo veljavnih, glede na to, da se ni iskreno kesal. Pred nesrečo je vedno razmišljal o tem, da ima čas za spreobrnjenje, toda med to sodbo, mu je Jezus dal vedeti, da ni časa.

JEZUS SE JE ODLOČIL, DA ZASLUŽI PEKEL

Ko je stal pred Jezusom, se je pogovarjal z Resnico samo, in ko govoriš z Resnico, ni izgovorov ali opravičil. Po koncu pogovora se je Jezus odločil, da oče Scheier zasluži pekel. To kazen je sprejel, saj si jo je po vsej logiki tudi zaslužil. Vendar je v tistem trenutku zaslišal ženo:

»SIN, ALI LAHKO, PROSIM TE, OHRANIŠ NJEGOVO ŽIVLJENJE IN NJEGOVO NESMRTNO DUŠO?«

Gospod je odgovoril: »Mati, on je 12 let kot duhovnik služil sebi in ne Meni, pusti, naj trpi kazen, ki si jo zasluži.« »Ampak, Sin«, je rekla, »dajmo mu posebno milost in moč, pa bomo videli ali bo obrodil sadove, če pa ne bo, naj bo tako, kot si rekel.« Nastopil je zelo kratek premor, po katerem je Jezus rekel: »Mati, prepuščam ga tebi.«

»Po nesreči se je zavedel tega, da so Bog, Božja Mati, svetniki in angeli resnični, in da imamo vsi samo en dom in to ni ...«

Po tem dogodku je bil oče Scheier vedno vdan naši Božji Materi. Pred nesrečo z njo ni imel posebnega odnosa, od takrat dalje pa mu je pomenila vse. Jezus je pogledal svojo mati Marijo, ko je stala ob vznožju križa, in jo naredil za mater celotne Cerkve. Oče Scheier pravi, da ona to jemlje dobesedno in resno. Ta duhovnik je v svojem življenju izkusil Jezusovo usmiljenje, toda Marija je bila tista, ki se je zavzela zanj. Rad pove: »Ali ni ona nekdo, ki si ga želite na svoji strani?« V Boga, v našo Mater in svetnike verujemo na dva načina; z glavo in s srcem. Oče Scheier je veroval z glavo, s srcem pa ni spoznal ničesar. Veroval je v angele in svetnike, vendar so bili zanj namišljeni prijatelji, ne pa resnični. Po nesreči je zavestno spoznal, da so oni resnični, da imamo vsi samo en dom in da ta ni tukaj na zemlji.

ČE BI TEDAJ UMRL, SI NJEGOVI ŽUPLJANI NE BI MISLILI, DA JE ŠEL V PEKEL

Oče Scheier pravi, da so naše prioritete pomešane. Pomešane so bile tudi njegove prioritete. Njegova prioriteta bi morala biti reševanje duš, svoje in duše drugih ljudi. Če bi takrat umrl, si njegovi župljani ne bi mislili, da je šel v pekel. Jezus ne dela raziskave o priljubljenosti. Ko gre za to, kaj drugi mislijo o nas, je pomemben samo Jezus, ker bomo pred Jezusom na sodbi sami. Ne moremo reči, da nas je h grehu prisilil nekdo drug. Jezus pozna resnico. Oče Scheier pravi, da prvih 12. let duhovništva ni bil duhovnik za Jezusa. Namesto da bi trpel za Jezusa, je bil duhovnik samo zase/zaradi sebe. Vedno je bežal od križa. Če bežimo od križa, nas pričaka še večji. Pravi, da je bil v tistem obdobju pravzaprav strahopetec. Danes se zaveda, da je njegovo poslanstvo, da ljudje spoznajo, da je Jezusova ljubezen večja od pravice, da pekel obstaja, da lahko v peklu končamo vsi, pa tudi, da je Jezus neskončno usmiljen. Končujem z besedami iz prilike iz evangelija, ki je za očeta Scheierja postal tako pomemben.


»GLEJ, TRI LETA JE ŽE, KAR HODIM ISKAT SAD NA TEJ SMOKVI, PA GA NE NAJDEM. POSEKAJ JO …!«

»In povedal je tole priliko: ›Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovoril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal‹« (Lk 13,6-9).

Oče Scheier je upokojeni duhovnik ameriške škofije Wichita.

Prevedel: Matjaž Grčar

Izvor: frtommylane.com

Prevedeno po besedilu iz book.hr